S cilja na start

je vztrajnost lepa čednost, jo Idrija premore v brezmejnih količinah. Po 18-letih, kolikor jih je minilo od njenega pristanka na poskusnem seznamu svetovne dediščine Unesco, po dveh umikih kandidature na čakanje, je od sobote tudi formalno del globalne, univerzalne dediščine. Skupaj z Almadenom, največjimi med živosrebrnimi.

Ne gre samo za 18 let. Še zdaleč tudi ne gre samo za vztrajnost ali znanje vseh tistih prvakov, ki so postavili idrijsko zgodbo in njeno dediščino na svetovni zemljevid. Njim kapo dol in poklon vsem živosrebrno vztrajnim, ki so zapuščino cenili in jo donegovali v destinacijo odličnosti in polnokrvno zibel vsemogočih znanj do novih zlatokamenih razvojnih priložnosti.

500 in nekaj deset let učenja, znanja in inoviranja je v tej zgodbi. Vsaj toliko let trdega dela, zbolevanja, umiranja, hlepenja po svetlobi in svetu je zgodbo za vse čase uvrstilo na Seznam svetovne dediščine.

Vse to je privedlo na cilj, ki sam po sebi ne prinaša ničesar. Najmanj ne želene in tako hitre levitve v postindustrijsko, storitveno razvito in turistično privlačno Idrijo, kot se je ta iz rudarske prelevila v industrijsko prvakinjo.

Za dosego tega cilja se bodo morali v Idriji znova postaviti na start. Se prešteti, koliko volje in znanja še premorejo za unovčenje vsega, kar so si v pol tisočletja prigarali z rokami in možgani ter na papirju donegovali v zgodbo za vse čase.

To bodo morali v prvi vrsti storiti sami, občani s prvaki skupaj, kot zrela lokalna skupnost in šele nato s pomočjo države in mednarodne skupnosti. Za to bodo morali hitro rušiti plotove, ki jih delijo, in pozabiti na medsebojne prepire, ki jim niso v čast.

So pa, žal, tudi prepiri univerzalni. Idrijčani, mali in veliki, so na potezi, da z vztrajnostjo premagajo svojo prepirljivo nečednost. Svojim dedom v čast in petim minutam slave, ki jim je bila v soboto zagotovljena, v brk. Za trajno res prijaznejši vsakdan.