Izšla je Antologija slovenske pesmi v prozi

Kadar je slovenski narod ogrožen, pišemo metrično pravilno poezijo v rimah, kadar se počutimo varno, pa se v naših logih razmahne pesem v prozi, ugotavlja pesnik Andrej Brvar, urednik knjige Brez verzov, brez rim: Antologija slovenske pesmi v prozi, izdane v zbirki Beletrina pri Študentski založbi.

LJUBLJANA> V njej je na nekaj več kot 300 straneh zbranih 168 besedil 54 avtorjev od Janka Kersnika (1852-1897) do Robija Simoniška (1977).

Ni v navadi, da bi tovrstne preglede sestavljali kar sami pesniki, ki se včasih ne morejo ali nočejo ogniti svojim opusom in ki v spremni besedi ne interpretirajo le pesmi svojih kolegov, marveč tudi lastne, kakor tokrat počne Andrej Brvar (1945), kar nujno odpira vprašanje objektivnosti in distance. Brvar v pričujočo antologijo gotovo sodi, to že, po mnenju urednika Beletrine Mitje Čandra je “odličen pesnik, verjetno eden naših najboljših predstavnikov poezije v prozi, žanra, ki mu je v zadnjih desetletjih utiral pot, ga uveljavljal in reflektiral na teoretski ravni”.

Tvegan korak je na ponedeljkovi predstavitvi antologije v Ljubljani pojasnil tudi sam Brvar: “Tega sem se lotil iz treh razlogov. Prvič: ker je moja lastna poezija že od samega začetka precej prozaizirana in večidel tudi napisana v prozni obliki. Drugič: ker pesem v prozi pri nas še ni bila literarnozgodovinsko obdelana. Po študiju sem komparativist, ne slavist, a slavisti te naloge doslej pač niso opravili. Tretjič: ker problem pesmi v prozi ni več samo problem določene literarne zvrsti, ampak je problem usode poezije nasploh.”

Med prebiranjem svetovne pesmi v prozi, katere oče je francoski simbolist Charles Baudelaire, jeugotovil, da “je urejena, klasična pesniška forma, torej forma verza in rime, odblesk urejenega, metafizičnega sveta, medtem ko je razvezana forma in znotraj nje seveda pesem v prozi odblesk sodobnega, nemetafizičnega sveta, nihilističnega sveta, sveta tehnike in sodobne dehumanizacije. Zato temu času najbolj ustreza roman. In nobeno naključje ni, da je poezija v drugem, če ne tretjem planu. Pesem v prozi pa je tista, ki skuša z navidez proznimi elementi konkurirati romanu in obenem ohraniti veljavo poezije.”

Med pripravljanjem slovenske antologije pa je izluščil zanimivo tezo: razmah pesmi v prozi sovpada z “obdobji, ko smo se kot narod počutili dovolj varno, svobodno in igrivo”, na primer v dvajsetih, šestdesetih in sedemdesetih letih minulega stoletja ter danes, medtem ko je v obdobjih narodne negotovosti ali celo ogroženosti “pesem v prozi vedno znova zamirala na račun verzne, klasično oblikovane pesmi”.

Slovenci smo svoje prve pesmi v prozi dobili slabih dvajset let za pionirskimi Francozi: leta 1888 je Janko Kersnik v Slovenskem narodu objavil pet kratkih, anekdotičnih besedil pod skupnim naslovom Pesmi v prozi, po daljšem zatišju pa je zvrst zacvetela zlasti v opusih Ivana Cankarja (pravil jim je vinjete ali podobe), Ivana Preglja (pravil jim je balade, legende, glose) in Antona Podbevška (pravil jim je kompozicije). Brvar ugotavlja, da je bil o tem svojevrstnem žanru presenetljivo dobro informiran zlasti mladi Kraševec Srečko Kosovel, čigar osemdeset tovrstnih besedil je urednik njegovega Zbranega delaAnton Ocvirk objavil šele s polstoletno zamudo. Velike nesreče je bil deležen tudi Edvard Kocbek, po Brvarjevi oceni “v marsičem nadaljevalec in dopolnjevalec Kosovelove življenjske in pesniške usode”, ki dolga leta ni smel objavljati.

Čas ponovne sprostitve naroda in s tem pesmi v prozi je spet nastopil v šestdesetih na čelu s Tomažem Šalamunom in v sedemdesetih, ko sta bila najizrazitejša avtorja te zvrsti po Brvarjevi oceni Ivo Svetina in on sam, Andrej Brvar. V osemdesetih se je poezija “iz 'podzavestne' bojazni, da bi izgubila sámo sebe” spet zatekla “v osmišljujoče zavetje evropske in domače tradicije”, zlasti v mojstrski rimani besedi Borisa A. Novaka in Milana Jesiha. Danes, v “času post-postmodernističnega eklekticizma”, kakor ga označi Brvar, spet močno prevladuje pesem v prozi, ki pa jo je marsikdaj težko ločiti od krajših proznih zvrsti, zlasti črtice. Kot najizrazitejša predstavnika sodobne pesmi v prozi označi Aleša Debeljaka in Braneta Mozetiča - obžaluje, da prav slednji ni hotel biti vključen v antologijo.

Dodaja še, da so vsi še živeči avtorji svoje pesmi za antologijo izbrali sami. Nekateri so jih ob tem iz prvotno verzne oblike spremenili v prozno, kar je po Brvarjevem mnenju zgolj še en dokaz ohlapnosti forme: večina danes nastajajoče poezije je prozne, najsi bo takšna tudi na pogled ali pa zamaskirana v stihe.

ANDRAŽ GOMBAČ

---