Ostri ritmi ostre prevajalke

Na Kosovelovi domačiji v Tomaju je bila v četrtek predstavitev dvojezične pesniške zbirke Srečka Kosovela Ostri ritmi - Aspri ritmi. Za italijanske bralce ga je prevedla njegova dobra poznavalka Jolka Milič iz Sežane.

TOMAJ> Jolka Milič prevaja in objavlja Kosovelove pesmi v knjižnih izdajah v italijanščini že od leta 1972. “Tokratna knjiga je najobsežnejša, saj je med 316 besedili kar 93 pesmi prvič prevedenih,” je povedala neutrudna posrednica slovenskih literatov v italijanski kulturni prostor, ki je za svoje delo že prejela več priznanj in nagrad, med njimi Lavrinovo nagrado in odličje italijanskega predsednika Ciampija.

Kulturna spletična, kot se rada poimenuje, ima do Kosovela še posebej oseben odnos, saj se je rodila le tri mesece pred njegovo smrtjo. Antologijo, ki je izšla lani septembra v okviru Založništvu tržaškega tiska, je predstavila tudi urednica Martina Kafol, pogovor pa je, ob recitacijskih premorih v izvedbi dijakov Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana, povezovala pesnica Maja Razboršek.

“Knjiga ima veliko hibo. Predgovor, ki ga je napisal dr. Miran Košuta, je izjemoma le v italijanščini, čeprav bi si zaradi kakovosti in zgoščenosti zaslužil tudi slovensko izdajo. Mogoče bi to popravili in naredili prevod kot poseben separat, podobno kot smo naredili kazalko s še eno prevedeno pesmijo, ki kot najnovejša novost spremlja knjigo,” je dejala Miličeva, ki je znana kot do sebe in drugih zahtevna sodelavka. “Košuta tudi ni niti nakazal, da je bil Kosovel, sama bi ga raje kot Srečko poimenovala Nesrečko, tudi ljubezenski pesnik. Tako jaz kot tudi Boris Pahor, ki se je v njegov opus tudi zelo poglobil, pa to stalno opažava. Mogoče zato, ker naju je ljubezen vse življenje razganjala, medtem ko se drugi o tem le sprenevedajo,” je odstrla še eno plat svoje povezanosti s Kosovelom.

Ob omembi “umetniške” svobode pri prevajanju in dokončnosti prevoda - sama vsak prevod neredko pili tudi skozi več kot deset različic - pa je pozornost usmerila na še nekaj bolj prevajalsko elementarnega. “Kosovelova zapuščina v rokopisu je bila pogostokrat napačno razumljena. Prepisovalci in prevajalci so neredko čutili potrebo, da ga prosto interpretirajo in popravljajo. Celo dr. Ocvirk je sprva prepisal 'Srce - Trstje bolno' namesto 'Srce - Trst je bolno'!” Nedopustno je tudi, da je celo na pročelju Kosovelove knjižnice v Sežani napisan verz “Kličem z belega balkona!”, ki ga kljub številnim polemikam že leta ne popravijo v pravilen avtorjev zapis “Jesen z belega balkona!”, je še opozorila Miličeva.

Na četrtkovi predstavitvi dvojezične knjige je prevajalka pogrešala Italijane, ki jim je knjiga namenjena. Dejansko je 60-milijonski sosednji narod zastopala le ena oseba, Alina Carli, pa še ta je bila povabljena kot soredaktorica in odgovorna za postavitev knjige. “Za njihov odnos do našega jezika smo krivi tudi sami, saj s slovenščino delamo kot svinja z mehom,” je še dodala Jolka Milič.

BOGDAN MACAROL

---