Zakaj je literarna nagrada KONS potrebna?

“Treba (je) biti aktiven. Aktiven: v mišljenju, čustvovanju, prerojenju, delu itd., povsod gibati duha,” je nekoč zapisal Kosovel in dodal, da “tudi zmota vodi do resnice, če je bila resnična”. Njegovemu spominu je od sobote posvečena literarna mednarodna nagrada KONS, ki so jo v Pavlovi hiši v Potrni na avstrijskem Štajerskem podelili pesniku Iztoku Osojniku.

AVSTRIJA>O potrebi po novi literarni nagradi smo vprašali njeno idejno nosilko, pesnico Tajo Kramberger. “Nagrado smo ustanovile tri mednarodno aktivne literarne ustvarjalke, da v nasprotju z majhnimi podlimi strategijami zatajevanja, izrivanja, prilaščevanja, poniževanja in napihovanja, ki se v zadnjih letih v slovenskem literarnem okviru drastično stopnjujejo, odpremo literarno polje za tisto, kar literatura dejansko je: močna, do ljudi odprta in skrajno subtilna sila, ki s spoznavno močjo postopoma transformira realnost v smislu tega, da je ta znosnejša za vse ljudi,”pojasnjuje idejna nosilka nagrade KONS Taja Kramberger, ki ji je življenje vdahnila skupaj s pesnicama Barbaro Korun in Tatjano Jamnik.

Sogovornica pravi, da so se pesniške kolegice za to odločile, ker je v svetu, kjer primarno živijo in delujejo, torej v slovenskem okolju, le malo ustvarjalcev, ki niso ujeti v provincialni imaginarij ali lagodno posrkani v karierna omrežja. Prepričana je, da se v takem okolju močna literatura v nasprotju s spontanističnim pisanjem ne more prebiti nikamor, tako tudi ne do ljudi, ki jim je namenjena: “Namen je torej nekoliko podoben prix fémina, ki je bila ustanovljena leta 1904, pa tudi drugim svetovnim nagradam, ki izhajajo iz jasnih zahtev. Mednarodna literarna nagrada kons torej uvaja zgolj tisto, kar je v bolj kompleksnih in manj klientelističnih literarnih okoljih povsem običajno: visok vstopni prag v literarno polje ter nedvoumna literarna, intelektualna in etična merila. Z nagrado smo hotele sprožiti postopno prenovo degradiranega literarnega prostora, kar seveda ni kratkoročen proces, a tudi naši izdelki niso taki.”

Neomejevanje svobode

Nismo se mogli ogniti vprašanju, ali pesnice s podelitvijo prve nagrade Osojniku, s katerim so med drugim v sklopu literarne turneje Zlati čoln lani predstavljale svoja dela po Nemčiji, ne tvegajo morebitnih očitkov: “Seveda je to tvegano, saj v Sloveniji z vsem, kar počneš, tvegaš, da bo predstavljeno v negativni luči. Zunaj slovenskih okvirov pa bo mednarodna nagrada sprejeta dejansko po moči opusa in siceršnjega delovanja njenega prejemnika. Tu gre za popolno neklientelnost, saj je Iztok edini, ki v tem trenutku s svojim delovanjem odpira prostor drugim ustvarjalcem.” Kar je, kot so zapisali že v obrazložitvi, povsem v duhu Kosovelovega verza: “Noben človek, ki ljubi svobodo, je ne omejuje.”

Prvi dobitnik nagrade KONS Iztok Osojnik, pesnik, pisatelj, likovnik, filozof in nekaj let vodja festivala Vilenica, je tudi za naš časopis v preteklosti že poudaril, da verjame v angažirano poezijo, kar je potrdil tudi na podelitvi v Pavlovi hiši: “Mislim, da ima poezija v današnjem svetu osrednjo vlogo in pomen za človeštvo. Tu ni mesto, da bi temeljito pojasnil svoja spoznanja, toda brez poezije, če povem na kratko, nas ne bi bilo. Vsaj ne kot civilizirane družbe, ki je kljub močnim barbarskim razsežnostim neoliberalnega globalizma vseeno dosegla določen standard. Ta standard se kaže v poeziji kot živa politična in etična uresničitev družbenega in individualnega bitja, ki ga ne izniči nobena zloraba in nobeno nasilje ali zločin.”

Vilenica v primežu elit

Nagrada, ki odpira mnoga vprašanja, bo najbrž povzročila tudi polemike. V utemeljitvi nagrade Iztoku Osojniku pa posebej vzbudi pozornost trditev, da je nagrajenec z izredno vitalnostjo in pogumom skušal osvežiti in razširiti mednarodni literarni festival Vilenica, pa so ga pri tem ustavile “mračne sile lokalne literarne elite”. Tajo Kramberger smo povprašali, katere elite so imeli utemeljitelji nagrade v mislih: “Ko literarne elite postanejo kopija političnih in premoženjskih elit, te elite nimajo več nič opraviti z literaturo. Leta 2004 smo na Društvu slovenskih pisateljev (DSP) opazovali takšen naskok na oblast znotraj literarnega polja, ki je s tem izgubilo svojo integriteto.” Prepričana je, da je bil Iztok Osojnik kot tedanji direktor Vilenice z grdo spletko izrinjen s položaja. Obenem pa opozarja, da so se maloštevilni člani in članice DSP, med njimi dve članici komisije KONS, takrat aktivno postavili po robu surovemu vdoru kapitalizma v literarno polje, o čemer je veliko objavljenega v reviji Apokalipsa (št. 84-85, 2004). “Ko torej govorimo o 'mračnih silah lokalne literarne elite', merimo na tiste, ki so tedaj prevzeli oblast na najvišjem organu v slovenskem literaturi, ali na tiste, ki so ta prevzem oblasti na DSP podpirali in ga pripravili; večinoma najvišje opevani slovenski pesniki in pisatelji, za katere se očitno vselej najde dovolj davkoplačevalskega denarja, imena niso nobena skrivnost, le spremljati je treba debate.” Po njenem mnenju so s tem dobili nadzor nad festivalom, predvsem nad njegovimi finančnimi viri, pri čemer posebej poudarja: “Ne merimo pa na tistih nekaj prizadevnih ljudi s Krasa, ki so dejanski začetniki Vilenice in si še danes prizadevajo za to, da bi ta festival imel nekakšen obraz pred slovensko in mednarodno javnostjo. Žal premalo ljudi ve, da se je to, kar se dandanes vsesplošno dogaja - zasedanje pozicij s strani stremuških in brezobzirnih ljudi - na bolj izpostavljenih in občutljivih institucijah, kjer se valijo 'elite', zgodilo že pred leti.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---