Berimo vse leto
Le kdo se ne spomni pisanih knjižnih junakov, ki so v otroštvu poskrbeli, da nam ni zmanjkalo domišljije? Ali pa sentimentalnih zapisov iz obdobja romantike, ki so tudi v nas v srednješolskih časih vzbudili željo po zlaganju verzov? Pa osebnosti iz obsežnih realističnih in naturalističnih romanov, ki so nam za trenutek dali misliti o veličini literature? Da o strokovnem čtivu, ki smo ga morali predelati na fakulteti, sploh ne pišemo.
Vsako naše življenjsko obdobje zaznamujejo zgodbe, ujete med trde ali mehke platnice, ki s specifičnim vonjem papirja kar vlečejo v svoj svet, puščajo pečat ter v misli prikličejo najrazličnejše spomine. Obenem vabijo v svet besedja, znanja, razmišljanja. Četudi se včasih zdi, da elektronske naprave, prek katerih hitreje pridemo do iskanih informacij o želeni temi, v višji prestavi “po levi” prehitevajo knjige, pa ostajajo tiskane izdaje najrazličnejših gradiv najbolj zanesljiv in preverjen vir informacij. Tega bi se morali v današnjem času zavedati predvsem učenci, dijaki in študentje ter podatke za svoje raziskave, študije in zaključne naloge iskati v knjigah. Ne glede na to, koliko časa jim bo to vzelo.
Čas pa je v naglici, ki preveva naš vsakdan, pogosto razlog, zakaj odrasli premalokrat vzamemo knjigo v roke. Pozabljamo, da se v knjigah nahajajo odgovori na mnoga vprašanja, s katerimi si vse prevečkrat belimo glavo, zagotovo pa so boljši nadomestek za odklop kot televizijske nadaljevanke.
Naj bodo zato v poplavi dogodkov, ki zaznamujejo to pomlad, predstavitve novih knjig, knjižni sejmi, Goriški dnevi knjige, nacionalni projekt Noč knjige, regijski projekt Primorci beremo in mnogi drugi tisti mejniki v letu, ki potrjujejo, da beremo. Da se izobražujemo, da ostajamo v stiku z živim jezikom, da še vedno polnimo domišljijo, predvsem pa besedišče, da “razgibavamo” možgane in ne zanemarjamo ustvarjalne duše. Da beremo vse leto in ne le jutri, ko je svetovni dan knjige.