Čas je za košarko
Za slovenskimi športniki je eden najbolj plodnih tekmovalnih vikendov v novejšem obdobju. Zlata medalja košarkarjev na evropskem prvenstvu, evforija in množično romanje slovenskih navijačev in državnega vrha v Turčijo so pretekli konec tedna zasenčili aktualna družbena politična dogajanja pri nas in po svetu, kaj šele dosežke ostalih slovenskih športnikov. In teh ni bilo malo.
Sijala so ekipna odličja. Na članskem evropskem prvenstvu so z bronom presenetili namiznoteniški igralci, na svetovnem prvenstvu do 23 let so se s srebrom izkazale odbojkarice. V obeh primerih velja poudariti ključni primorski delež. Opazen je bil tudi v košarkarski zgodbi, ki je poglavje zase zaradi prve moštvene zlate medalje na velikih tekmovanjih. Če ima smučanje v Sloveniji skoraj domovinsko pravico, zaseda košarka prav tako posebno mesto v nacionalni zavesti.
Tradicija je globoko zakoreninjena in sega v bivšo Jugoslavijo, kjer je ljubljanska Olimpija pred več kot pol stoletja krojila košarkarski vrh in osvajala državne naslove. Leta 1967 se je prebila tudi na zaključni turnir pokala državnih prvakov. Istega leta je bil Ivo Daneu, ki bo mimogrede prihodnji mesec dopolnil 80 let, izbran za najkoristnejšega igralca svetovnega prvenstva v Urugvaju, kjer je Jugoslavija osvojila srebrno odličje. Do prvega zlata na velikih tekmovanjih jo je kot kapetan popeljal tri leta kasneje v Ljubljani.
Hala Tivoli je z Olimpijo po osamosvojitvi prinesla tudi prvi slovenski preboj proti evropskemu vrhu na klubski ravni. Za reprezentančnega je bilo treba (precej) potrpeti. Nogometaši so svojo medaljo osvojili z uvrstitvama na evropsko in svetovno prvenstvo ob prelomu tisočletja, hokejisti z dvakratnim prebojem na olimpijske igre. Rokometaši so evropskemu srebru na domačih tleh, januarja letos dodali še svetovni bron, odbojkarji so bili evropski podprvaki pred dvema letoma. Napočil je čas za košarkarje. Krog je sklenjen. Slovenija ima ekipo. Slovenija ima zlato.