Človek brez knjig

Literarni večer, razstava ljubiteljskega fotografa ali slikarja, predstavitev domoznanske diplomske naloge in podobni dogodki, ki v krajevno knjižnico na Kozini privabijo toliko ljudi, kolikor se jih uspe stlačiti v majhno sobico, so nadstandard.

Če bi sledili knjižničnim normativom, bi bila kozinska knjižnica odprta le tu in tam kakšno urico, imela bi peščico knjig, niti medoddelčne izposoje ji ne bi bilo treba zagotavljati. Tako oskubljena bi imela nekaj članov, večinoma upokojencev, ki bi jim bil kratek urnik edina dnevna zabeležka na koledarju. In potem bi lahko rekli: saj za tistih nekaj bralcev knjižnice niti ne potrebujemo. Nekajdesetisoč evrov bi tako lahko šlo v beton, v osnovno infrastrukturo.

Kozina je mesto, se rada pohvali. Ima trg, ulice, bencinsko črpalko, kiosk s sladoledom, hotel, igralnico, semafor, preveč tovornjakov na cesti, pošto, policijo, preveč lokalov, vse večje nakupovalno središče, vodovod, javno razsvetljavo, kanalizacijo, po novem tudi krožišča, mogoče ji bodo vsilili vetrnice. Vse to je osnovna infrastruktura. Ščepec kulture, ki ga v mesto prinaša iniciativnost zaposlene v knjižnici, pa je luksuz. Tako ni le na Kozini, pač pa tudi v drugih manjših mestih, oddaljenih od središč, kjer se steka denar, pobran na osnovi glavarine. Za veliko denarja malo muzike.

Razmislek, ali je 92.640 evrov, kolikor hrpeljsko-kozinska občina plačuje za delovanje osrednje knjižnice v Sežani in njene kozinske enote, preveč, naj torej ne izzveni kot poziv h klestenju že tako oskubljene ponudbe. Pač pa kot pobuda za preverjanje, ali bi bilo za ta znesek mogoče ljudem ponuditi še več. Knjižnica, odprta 15 ali 28 ur na teden, in bibliobus, ki vasi obiskuje po približno takšnem urniku kot tovornjak komunale, ki odvaža odpadke, očitno nista dovolj za spodbujanje bralnih navad. A zaradi tega ne bi smeli zamahniti z roko in se vrniti k drsanju po zaslonu, sicer lahko hitro iz mislečega homo sapiensa postanemo homo “sinelibris”.

---

---