Ekonomija brez meja

Stavek, da sta Nova Gorica in Gorica laboratorij evropskega sožitja, je postal poceni politična krilatica. Kar je krivično in narobe, kajti misel ni samo lepa, temveč bi bila lahko konkretna in živa podlaga za blagostanje v obeh mestih, ki, vsako od svoje bolezni, umirata na obroke.

Gorica je že zdavnaj postala slepo črevo države in tudi pokrajine, v kateri sta Trst s pristaniščem in Videm kot močno gospodarsko središče že zdavnaj prevzela vodstvo. Avstrijska Nica, sedež velikanske Goriške grofije, prestolnica sveta med Alpami in Sredozemljem, strpno in napredno stičišče kultur so za Gorico ideali preteklosti, o katerih lahko trenutno le sanja. Njena resničnost sta počasno gospodarstvo in demografska katastrofa.

Novi Gorici gre najbrž nekoliko bolje. Ampak po tranzicijskem propadu velikih podjetjih ter naglem vzponu in kriznem zatonu igralniške kokoši, ki nese zlata jajca, se je tudi mesto vrtnic znašlo v razvojnem vakuumu, v katerem niti idej ni, kaj šele uresničljivih načrtov za prihodnost.

Mesti torej res krvavo potrebujeta nekaj, kar ju bo ločilo od ostalih, jima dalo prednost. In to, da skupaj iščeta svojo tržno nišo, je nedvomno njuna najboljša možnost. Vprašanje je le, kako. Desnosredinska goriška občinska uprava se je izkazala za dostojnega partnerja pri pogovorih o ekonomskem sodelovanju. A o vzdušju prijateljstva in medsebojnega spoštovanja, ki je vzniknilo pod levosredinsko Brancattijevo oblastjo, že nekaj let ni ne duha ne sluha.

Samo trepljanje po ramenih in zavest o kulturni povezanosti seveda še ne ustvarita razvoja. A tudi samo vzpostavljanje pogojev za večje dobičke podjetij in višji delež uspešnosti pri pridobivanju evropskega denarja še ne ustvarita dolgoročne povezanosti. Če res hočemo ekonomijo brez meja in ne le podaljška ekonomije meje, v kateri se meso menja za kavbojke in bencin za riž, potrebujemo kompleksno in napredno evropsko misel. Jo bomo zmogli?

---

---