Kava in upanje

Komentarji 12. 10. 2017, 06.00 , posodobljeno: 27. 11. 2017, 20.17

Korak za korakom vztrajajo, pa čeprav naredijo tudi kakšnega nazaj. Takšna je pot, po kateri hodijo vsi, ki skušajo lajšati težave, s katerimi se srečujejo slovenski brezdomci. Ljudje, kot so Darja, Monika, Valentina, Aljoša, Maša ali Ingrid, so svojo poklicno pot namenili tistim najbolj ranljivim, onim brez znanstev, družbenih vezi, socialnega kroga - brez prijateljev, družine ali sorodnikov torej, ki nam preostalim, odraslim, zaposlenim in vendar komaj finančno samozadostnim, pet dni pred plačo posodijo “petdesetaka”, da bo za kruh in mleko.

Če bi Darja iz Bertokov, kjer deluje dnevni center za vse, ki so v stiski, pa najsi bodo alkoholiki, odvisniki ali brezdomci, slišala takšno tožbo, bi brž povabila na joto. Kot oni dan, ko so jo obiskali mediji. Jota in rižev narastek sta bila pripravljena za vse. Te bertoške jote ali koprski golaži so posebej okusni, saj ne vsebujejo začimbe obsojanja, temveč samo akt darovanja. Kdor stopi skozi vrata dnevnih centrov in zavetišč v Istri, ki se vrstijo od Bertokov do Kopra in sklenejo v Piranu, zmeraj naleti na nasmeh in vprašanje: “Lahko kaj ponudimo?”

Beda brezdomstva skozi oči strokovnih delavcev dobi upanje. Oni imajo vizije, kakršnih od lokalne politike ni pričakovati. Vidijo stanovanjske enote za brezdomce, ki uspešno iščejo delo in se z nohti držijo za vrv, po kateri se dvigujejo iz znanega brezna. Vidijo vrt, na katerem bodo rasli krompir, bučke in paradižnik, ob njem pa kurnik in zajčnik. Natanko vedo, kateri brezdomci bodo z veseljem vzeli v roke lopato ali se predali puljenju plevela. Vedo, koliko jim pomenijo topel tuš in sveže perilo. Priredijo športne igre. Zavedajo se, da bo zvečer v zapuščene stavbe slovenske Istre stopil truden brezdomec in legel na tla. Ker je zavetišče polno ali pa vanj niti noče, saj mu ni do druženja z ljudmi. Ni treba biti brezdomec, da razumeš takšno razmišljanje. Ostaja pa jutranja kava, ki povrne upanje.