Komisija za zdrahe

Silva Križman
sreda, 13. september 2017

Da med predsednikom komisije za preprečevanje korupcije Borisom Štefanecom in njegovo namestnico Almo Sedlar ni “kemije”, je bilo jasno že od prvega trenutka. In komisija je v sedanji postavi že od prvega trenutka delovala kot neuglašena ekipa, ki ne ve prav dobro, kaj bi počela sama s sabo, kaj šele, da bi izvajala naloge, za katere je poklicana.

Zadeva je včeraj kulminirala z nepreklicnim odstopom Sedlarjeve, ob katerem pa se je marsikdo vprašal: zakaj šele zdaj? Od imenovanja je minilo več kot tri leta in v tem času dosti učinka ni bilo, bilo pa je kar nekaj medsebojnega obkladanja in obtoževanja med predsednikom in njegovo namestnico. In ni ga bilo v državi junaka, ki bi v tem času udaril po mizi in rekel: zdaj pa zadosti, treba je ukrepati. Jasno je, da je imenovanje (in odpoklic) v pristojnosti predsednika države, ki je - tako kot ostala politična srenja, ki ima vedno o vsaki stvari svoje mnenje - pasivno spremljal slabo delo komisije. Plačane, in to ne slabo, z davkoplačevalskim denarjem.

Komisijo za preprečevanje korupcije z bojem proti korupciji trenutno povezuje samo beseda v imenu. Še tistega, kar bi lahko glede na svoje pristojnosti storila, ne počne. Politikom vseh barv in na vseh ravneh je to samo voda na mlin. Le zakaj bi drezali v to področje, če pa imajo mir?

Boj proti korupciji bolj ali manj ostaja stvar policije in tožilstva, kolikor ta pojav pač zaznata. Zakonodaja s tega področja pa se ne premakne nikamor, prav tako ni premisleka, ali takšno ureditev, kakršno v Sloveniji imamo, sploh potrebujemo ali pa bi bilo bolj smiselno z denarjem, namenjenim komisiji, okrepiti kriminalistične vrste.

Odstop Sedlarjeve ne rešuje nakopičenih težav in vprašanj, morda pa pomeni korak k razmisleku, ali Slovenija z bojem proti korupciji sploh misli resno, ali pa bo ohranila sedanji sistem in na vrh komisije postavljala ljudi, ki temu niso kos. Ne po strokovni in ne po človeški plati.


Povej naprej:

Mnenja