Komisija za zdrahe
Da med predsednikom komisije za preprečevanje korupcije Borisom Štefanecom in njegovo namestnico Almo Sedlar ni “kemije”, je bilo jasno že od prvega trenutka. In komisija je v sedanji postavi že od prvega trenutka delovala kot neuglašena ekipa, ki ne ve prav dobro, kaj bi počela sama s sabo, kaj šele, da bi izvajala naloge, za katere je poklicana.
Zadeva je včeraj kulminirala z nepreklicnim odstopom Sedlarjeve, ob katerem pa se je marsikdo vprašal: zakaj šele zdaj? Od imenovanja je minilo več kot tri leta in v tem času dosti učinka ni bilo, bilo pa je kar nekaj medsebojnega obkladanja in obtoževanja med predsednikom in njegovo namestnico. In ni ga bilo v državi junaka, ki bi v tem času udaril po mizi in rekel: zdaj pa zadosti, treba je ukrepati. Jasno je, da je imenovanje (in odpoklic) v pristojnosti predsednika države, ki je - tako kot ostala politična srenja, ki ima vedno o vsaki stvari svoje mnenje - pasivno spremljal slabo delo komisije. Plačane, in to ne slabo, z davkoplačevalskim denarjem.
Komisijo za preprečevanje korupcije z bojem proti korupciji trenutno povezuje samo beseda v imenu. Še tistega, kar bi lahko glede na svoje pristojnosti storila, ne počne. Politikom vseh barv in na vseh ravneh je to samo voda na mlin. Le zakaj bi drezali v to področje, če pa imajo mir?
Boj proti korupciji bolj ali manj ostaja stvar policije in tožilstva, kolikor ta pojav pač zaznata. Zakonodaja s tega področja pa se ne premakne nikamor, prav tako ni premisleka, ali takšno ureditev, kakršno v Sloveniji imamo, sploh potrebujemo ali pa bi bilo bolj smiselno z denarjem, namenjenim komisiji, okrepiti kriminalistične vrste.
Odstop Sedlarjeve ne rešuje nakopičenih težav in vprašanj, morda pa pomeni korak k razmisleku, ali Slovenija z bojem proti korupciji sploh misli resno, ali pa bo ohranila sedanji sistem in na vrh komisije postavljala ljudi, ki temu niso kos. Ne po strokovni in ne po človeški plati.