Konstanta le kapital

Na področju dela sta v obdobju od osamosvojitve do danes obstajali dve stvari, ki sta se zdeli večni: Dušan Semolič in težnje številnih podjetij, da bi zniževala raven delavskih pravic. Dušan Semolič se je upokojil, druga konstanta bo ostala. Po gospodarski krizi, ki je okrepila glasove neoliberalcev, so interesi kapitala danes morda še bolj odkriti. Predvsem pa so globalni in so po svetu zlomili že veliko hrbtenic.

V prejšnjem sistemu je bil sindikalizem del folklore in eden od gradnikov Potemkinove vasi, kar je Jugoslavija vsaj v svojih zadnjih, farsi podobnih letih bila. Po osamosvojitvi naj bi pripadnost sindikatom ohranilo pol milijona delavcev. Koliko jih je v sindikate včlanjenih danes, je skrbno varovana skrivnost. Menda jih je vsaj pol manj.

Veliko članov je odnesel propad celotnih gospodarskih panog v 90. letih. Verjetno smo se v 26 letih v individualiste spremenili tudi delavci. Tretji razlog za upad članstva so spremembe na trgu dela. Prekarnost oziroma negotove oblike dela so v le nekaj letih postale prevladujoče med mladimi delavci. Sindikatom marsikdo zameri, da se na to niso pripravili in da so bili preveč zaposleni s pravicami tistih, ki te še imajo. Delodajalci trdijo, da ne gre za in-in, ampak za ali-ali. Za to, da so redno zaposleni ohranili vse, so mladi padli pod mejo dostojnega.

Novo vodstvo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za naprej ne napoveduje revolucionarnih sprememb poti, ki jo je začrtal Semolič. Še vedno bodo kamen spotike, predmet zgražanj, trn v peti delodajalcev, ovira za dobičke in razlog za izgube. Ker spoštovanje delavskih pravic pač stane.

Svet pa sestavljajo krhka ravnovesja. Za predragega Slovenca, ki počne stvari z nizko dodano vrednostjo, se na Kitajskem vedno najde poceni zamenjava. Tega dejstva ne more spremeniti noben sindikat. Bo pa sindikat delavce veliko lažje branil, če bodo tudi sami povečevali svojo konkurenčnost in se novim razmeram na trgu prilagajali z novimi znanji.

---

---