Lahko bi dosegli več

Kar vrstijo se te dni slovesnosti ob četrtstoletnici mednarodnega priznanja takrat novonastale Slovenije. Proslave, nagovori, tudi vznesenosti ne manjka, ob tej priložnosti je Slovenijo obiskal britanski zunanji minister, pomečkani Boris Johnson. Vse to je na mestu in prav. Vprašati pa se je tudi treba, ali smo izkoristili čas samostojnosti.

Da in ne, bi se glasil odgovor. Izkoristili smo ga za vzpostavitev države, ki kljub vsemu svojim državljanom nudi osnovno stabilnost, kakovost življenja povprečnega Slovenca je skoraj neskončno višja od življenja povprečnega državljana Makedonije, Bosne in Hercegovine ali Srbije. Dvomljivcev naj ne zaslepijo podobe prijetnega Sarajeva, svetovljanskega Beograda ali na novo komponiranega Skopja, za pravi vtis je treba na periferijo. Tudi varno živimo precej bolj kot v obdobju pred osamosvojitvijo, državljani imamo veliko več svoboščin, tisto zoprno oko države, ki nadzoruje, kje smo in s kom se družimo, je bolj ali manj zaprto.

Po drugi strani pa nam je marsikje spodletelo, potencialov nismo uresničili tako, kot bi jih lahko. Slovenska država in - žal - številni njeni državljani s(m)o prepogosto zaverovani sami vase, v svoj prav, bojimo se tujcev, bojimo se boljših, sposobnejših, okretnejših, še vedno preveč energije porabimo za to, da se nič ne spremeni. Tudi tisti, ki bi radi stvari porinili naprej, slej ali prej obupajo in se resignirano umaknejo v ozadje. Radi smo drobnjakarski, preradi se ukvarjamo z malenkostmi, še najraje sami s seboj, za velike reči nam naposled zmanjka energije. Upravljanje skupnega dobrega je pogosto neučinkovito, mencamo, se ne odločamo, pomislimo samo na drugi tir, o katerem se vsi strinjajo, da ga potrebujemo, pa se nihče ne upa zares lotiti dela.

Nam je torej uspelo ali ne? Bodimo diplomatski, če že obhajamo pomembno obletnico diplomatskih priznanj, in recimo takole: še vedno je veliko prostora za napredek in izboljšanje.


Preberite še


Najbolj brano