Mačka in polica

Ni pomembno, kakšne barve je mačka, pomembno je, da lovi miši, pravi stara modrost. Če se bo vsaj del besed spremenil v dejanja, bo pregovor zagotovo veljal za novega, desnosredinskega prvega moža občine Gorica.

Svobodomiselni pragmatizem 21. stoletja, v katerem je pomembno, kaj je koristno in dobro za čim večji delež prebivalstva, in ne, kaj je ideološko sprejemljivo in politično korektno, bi bil za zgodovinsko viharno Primorsko lahko dobra stvar. Ker je naivno pričakovati, da se bodo na obeh straneh meje dediči burnega dvajsetega stoletja odrekli svojim strastnim stališčem, je pospraviti knjigo zgodovine na zgornjo polico morda res najboljša odločitev. A le pod dvema pomembnima pogojema.

Prvi je, da se župana v prihodnost obrneta iskreno in inteligentno. Če govorita o novih časih s figo v žepu, manipulativno in z očmi, usmerjenimi le v ekonomsko korist, pragmatizem ne bo deloval. Prav tako, če ne zmoreta intelektualne in duhovne širine, če nimata znanja in poznavanja zgodovine ter se preteklim nesoglasjem odrečeta, ne da bi vedela, čemu se pravzaprav sploh odrekata. Drugi je, da bosta dejansko zmogla prestop iz obdobja besed v ero dejanj. Arčon in Ziberna v tem smislu vsekakor nimata lahke naloge. Joško Štrukelj in Michele Martina sta se kot prva moža Nove Gorice in Gorice prijateljsko, čeprav sprva nekoliko naskrivaj, srečevala že leta 1963. Vittorio Brancatti in Mirko Brulc sta čezmejno obredje na številnih dogodkih in simbolnih gestah izpilila do perfekcije in na skupni trg pripeljala najvišjo evropsko politično elito.

Manevrskega prostora za sentimente in izraze medsebojnega spoštovanja torej ni več. Čezmejno sodelovanje mora prinesti evropski denar, turiste, tuje investicije, nova delovna mesta, infrastrukturo. Če tega ne bo, bo, ne glede na to, kako zelo dobra prijatelja sta Matej in Rudi, postalo znova pomembno, kakšne barve je mačka, in knjiga nam bo s police padla na glavo. Tega si najverjetneje ne želi nihče.


Preberite še


Najbolj brano