Nekaj je narobe

Nekaj je narobe s to državo, da institucije, ki bi morale zagotavljati ljudem dostojno življenje, ne opravijo svojega dela, zato morajo namesto njih luknje mašiti socialne in humanitarne organizacije. In morajo ljudje za hrano, obleko, šolske potrebščine in kakšen evro za položnice moledovati po rdečih križih, karitasih, trkati na vrata zvez prijateljev mladine, donatorjev ali nabirati prostovoljne prispevke. In so tisti, ki ne zaslužijo dovolj za preživetje, prisiljeni v takšno ali drugačno beračenje.

Država je dolžna po ustavi zagotavljati državljanom socialno in zdravstveno varnost. Načeloma. Na severnem Primorskem je po ocenah kakšnih 650 oseb med 30 in 55 leti brez zdravstvenega zavarovanja. Veliko jih je, ki so pahnjeni v prekarna delovna razmerja, ki o redni službi le sanjajo, delajo od petka do svetka za nekaj piškavih stotakov na mesec, da jim ne ostane dovolj, da bi poskrbeli še za zdravje. Dokler jim služi, še gre, bog ne daj, da se zalomi. Podobno je s starejšimi s kroničnimi obolenji, ki si ne morejo privoščiti dodatnega zavarovanja, obiska pri zdravniku, preiskav, zdravil ...

Ambulante pro bono so nastale prav zato, da bi omilile stisko ljudem, ki so se, največkrat ne po svoji krivdi, znašli na robu. Tudi v Novi Gorici, kjer so zaprosili za status humanitarne organizacije zato, ker bi to znižalo stroške in omogočilo prijave na razpise, posledično pa bi lahko bolje in laže pomagali. 18 mesecev so čakali, dopolnjevali vloge, na zahtevo komisije pošiljali dodatno dokumentacijo in potrdila, da so jih naposled zavrnili z utemeljitvijo, da do statusa sploh niso upravičeni?!

Ali je v ozadju odločitve to, da je Hiša dobrot, ki vodi ambulanto, del “neprave” cerkve, ali zgolj interpretacija zakona, ni bistveno. Ustanove, kot je ta ambulanta, krpajo luknje, ki so nastale, ker država ne opravlja svojega dela. Zato je najmanj, kar bi ta morala narediti, da poišče vse možne načine, kako pomagati, in ne obratno. Sicer je res nekaj narobe s to državo.

---

---