Pač še en spomenik?

Antiša Korljan
četrtek, 13. julij 2017

Sredi osemdesetih let je izšel esej z naslovom Krivda in greh, v katerem je Spomenka Hribar v javno razpravo vnesla vprašanje sprave. Danes, sredi leta 2017, bomo v Ljubljani dobili spomenik žrtvam vojn. Smo Slovenci torej zdaj spravljeni? Žal ne.

Da je Slovenija dobila spomenik žrtvam vojn, je dobro. Pustimo ob strani estetske in strokovne pomisleke glede spomenika, ki je, kakršen je. Kakršen koli bi bil, nekomu ne bi bil všeč, tako to je, ne le v Sloveniji. Dobro je, ker spomenik sporoča, da za državo ni tistih, ki so bili pobiti upravičeno, pa naj jih je dosegla nemška, partizanska, domobranska ali italijanska krogla.

V trenutku, ko to pišemo, spletna omrežja o spomeniku še v glavnem molčijo. Nekaj poskusov slabo artikuliranih protestov, češ, a zdaj so pa eni in drugi kar izenačeni, je sicer bilo zaslediti, a pravi vihar nas najbrž čaka danes. In tu je problem. Namreč v tem, da se o partizanih in domobrancih še vedno skoraj vsakdo z dostopom do tipkovnice in svetovnega spleta čuti poklicanega soditi. Eni se pridušajo, kako zmagovalcev vojne ne gre enačiti s kolaboranti, drugi kričijo, da komunističnih revolucionarjev ne gre enačiti s po vojni pobitimi civilisti. In potem se razum poslovi, sproži se plaz in ne ostane nič drugega kot verbalno obmetavanje dveh skupin ljudi. Ki z dogodki pred desetletji sicer niso imeli nič, ampak kljub temu povedo, kaj si o vsem skupaj mislijo. Ne ker bi bilo njihovo mnenje kakor koli relevantno, ampak ker lahko in ker smejo.

Slovenija bo spravljena, ko vprašanje, kje je bil nekogaršnji nono med drugo svetovno vojno, ne bo več temelj za diskreditacijo in/ali priznanje. Ko vprašanje, ali je nekdo bil po vojni v partiji ali v emigraciji, ne bo nič več od občedružbeno nepomembnega biografskega zaznamka. Ko bo več veljalo, kaj je posameznik danes, kot pa to, kaj so bili njegovi predniki. Dotlej pa je spomenik v Ljubljani dobrodošel, a za dosego sprave ne povsem zadosten spomenik. Pač še en spomenik.


Povej naprej: