Pisatelji in bleferji
V soboto so ob vhodu v kraško jamo začeli polniti tretjo marmorno ploščo, toliko literarnih imen smo v treh desetletjih že nagradili na festivalu Vilenica. Imen, ki nam niso dala samo dobrih knjig, ampak tudi pomembno sooblikovala našo civilizacijo.
Tokrat so literati iz Ukrajine, Norveške, s Kosova, iz Srbije, Makedonije, Iraka, Irske, Italije, Kanade, Slovenije in od drugod sklepali nova znanstva in pletli nove mreže: vodilni pisatelj iz Ukrajine je prejel glavno nagrado, njegov mladi rojak bo pri nas ustvarjal pozimi, slovenska zamejska pesnica bo potovala na irski literarni festival ...
Še pomembneje je, da so zasekali v zahtevno in angažirano temo, razpravljali o vplivanju literature na svet in sveta na literaturo. Lanska nagrajenka Dubravka Ugrešić je bila letos ostra do naše “dobe neumnosti” in zlasti do medijev, ki komaj opazijo relevantne mislece, prave umetnike in druge dragocene, veliko in preveč pozornosti pa posvečajo bleferjem, prepričanim, da so lahko danes umetniki, že jutri pa politiki in kdove kaj vse še.
In res, medtem ko na literarnem festivalu pisatelji in pesniki - jasno, blaženo nevedni v umetnikih vidijo le nepopravljive lenuhe, zapravljive zabušante - resno razpravljajo o stranpoteh naše družbe in nizajo konstruktivne predloge za rešitev, je veliko in preveč kamer in mikrofonov uprtih v tiste, ki naj bi nas popeljali na pravo pot: v politike in “politike”. A kaj dobimo od njih? En sam cirkus, ki nas stane veliko in preveč. Simptomatični so kandidati za predsednika države (in kandidati za kandidate za predsednika države), ki te dni javno klatijo take, da človek težko verjame ušesom.
Davno tega je Platon hotel umetnike izgnati iz države. A kaže, da jim morda vendarle velja prisluhniti. Se je že zgodilo, da so prav oni našli pravo pot. Seveda, morda je vse zaman, morda bo neumnost res zmagala, če že ni. A človek včasih mora bojevati tudi vnaprej izgubljeno bitko, da se lahko zjutraj pogleda v ogledalu. To smo nekje prebrali.