Praznik spomina na delo
Praznik je dan, ko slavimo nek dosežek, veliko dejanje naroda, dogodek, ki je postavil temelj civilizaciji ali religiji. Ali pa spomin nanj. In če je bil praznik dela nekdaj v kategoriji prvih, se je za (pre)mnoge preselil k drugim. Zato je to dan, ko se množijo razmisleki o položaju dela in o delavskih pravicah. Razprava je na mestu, a ne nujno usmerjena v pridušanje, kako je delo v zadnjih desetletjih izgubilo veljavo, kako so pravice delavstva teptane, kako se pogoltni kapitalizem ne zmeni za socialne stiske tistih, ki kljub poštenemu delu ne dobijo poštenega plačila.
Pa čeprav vse to drži. A tisto, o čemer bi morali razmišljati, je prihodnost. Kdo bo zagotovil pokojnino ljudem, ki so zdaj stari 40, 30, 20 let? Generacija, ki končuje šolo, o redni službi za nedoločen čas sploh več ne razmišlja. Delovna doba je zanje nekaj zapisanega v pokojninski reformi in nedosegljivega. Osemurni delavnik od ponedeljka do petka se z novimi oblikami podjetniških pobud razteguje na 24-urnega in to na vse dni v tednu. Življenje in delo jim postajata eno.
Kako se bodo na to odzvali državni regulatorji? Kako sindikati? In kako delavci? Tudi tisti, ki imajo več kot 50 let in ki jih je zategovanje pasu v zadnjih letih vrglo na zavode za zaposlovanje, češ da so prestari, premalo sposobni in lahko samo še čakajo pokoj. A pozor! To so ljudje, rojeni sredi šestdesetih let, odrasli ob televiziji, rokenrolu, računalniško pismeni, z znanjem tujih jezikov, zdravi, mobilni, z vsaj srednjo izobrazbo. Predvsem pa znajo delati in imajo izkušnje.
Nekateri delodajalci že priznavajo, da so se z zaposlovanjem mladih, s tem pa tudi neizkušenih, opekli, in delo raje ponudijo starejšim. Ugotovili so, da je mogoče že res, da na mladih svet stoji, a če ga starejši ne bodo pomagali pridržati, bo klecnil. Nekdaj so za namreč enega upokojenca delali štirje zaposleni, kmalu bo le še eden.