Priložnost na pladnju

Trg pred novogoriško železniško postajo je videl že lepe in manj lepe čase. Pred več kot stotimi leti, ko so še pod Avstro-Ogrsko odprli Bohinjsko progo, je bil to prostor, ki je Alpe povezal z Gorico, prva stopnica poti proti severu, prostor srečevanja, odprtosti. Prostor s težo. Tudi po drugi svetovni vojni jo je ohranil, a v negativnem smislu. Čez trg so speljali bodečo žico, kasneje železno ograjo, ki je ločila Gorico od nastajajoče Nove Gorice, ločila družine, prijatelje. Bila je nema priča stičišča dveh političnih, družbenih, vrednostnih sistemov. S katero so se ljudje morali v naslednjih desetletjih navaditi sobivati, s katero so bili prežeti, in ki je bila, čeprav čedalje mehkejša in prepustna, najbolj eksplicitna prav na tistem mestu pred kolodvorom.

Da je bilo to prizorišče osrednjega slavja ob vstopu Slovenije v EU, ob podiranju, brisanju meje, ni naključje. Bolj simboličnega kraja ločitve ljudi in sočasno simbola sožitja in težnje po preseganju absurdnih meja ne bi mogli najti. Malo je prostorov na Goriškem in širše, ki bi v sebi nosili toliko različnih zgodb, plasti zgodovine, patine. Zato obiskovalce, ki si ga pridejo ogledat, fascinira. Ne toliko zaradi arhitekture, ampak zaradi simbolike, zgodb, ki jih nosi.

Če bi ta trg bil kje drugje, bi bil eden od nosilcev turistične ponudbe. Gorici ga v dobrem desetletju nista ustrezno ovrednotili. Še več, s koriti spominja bolj na parkirišče kot na atrakcijo. Pobuda Kulturnega doma Nova Gorica in zavoda Area 57/15, ki sta lani tam odprla informacijsko točko in bosta začela prodajati spominke in spodbujala več dogodkov, je majhen, po svoje zanemarljiv korak, ki bi moral biti narejen že pred desetletjem, a ni bil. A prav zato je dragocen in mora odpreti pot naslednjim. Pozitivno je, da ga je tako razumela in podprla mestna občina, ki napoveduje še, da bodo korita kmalu preteklost, območje pa v sodelovanju z Gorico lepše urejeno. Mesti imata vse pravzaprav servirano na pladnju. Le postreči je treba ...


Preberite še


Najbolj brano