Rana, ki boli ...

Ko sta pred letom pod streli pištole besnega, na več načinov bolnega bolnika na hodniku v izolski bolnišnici ugasnili življenji zdravnika in policista, je javnost onemela. Tragedija je zarezala v srca vseh, od bližnjih in sodelavcev, do celotnega prebivalstva. Bolniki so ostali brez o požrtvovalnega dobrega urologa. Strokovne posledice smrti so mukoma začeli razreševati po dobrega pol leta.

Ob tej tragediji smo med drugim dojeli, kako smo vsi ranljivi. Odvisni od dejanj drugih. Kjer koli in kadar koli. Pa tudi, da niti v javni bolnišnici ni nihče varen. Ne zaposleni ne bolniki, tudi obiskovalci ne.

Marsikdo se je čudil, da varnostniki v takšnih zgradbah, čeprav so morda v bližini, niso oboroženi. In marsikdo se je zgražal, da ne smejo nositi orožja, navkljub dejstvu, da imajo doma orožje mnogi ljudje, tudi tisti ne povsem zdravi.

Mnogi se še vedno sprašujejo, kaj bi bilo mogoče ukreniti, da ne bi mogel kamor koli prikorakati kdor koli. Jasnega odgovora še vedno ni.

Stroke, zdravstvena, varnostna in še katera, bi se morale poglobiti v vprašanje varnosti v javnih ustanovah. Pa tudi v tista o nevsiljivem, a doslednem rednem nadzoru nad ljudmi s težavami z zdravjem in nad znanimi nasilneži. Še zlasti, če imajo doma orožje. Zagotovo je laže govoriti kot ukrepati, a gre za varnost vseh.

Nenehna prisotnost varnostnika in tečaji samoobrambe za vse zaposlene, ki imajo opraviti z ljudmi, sta bila prva ukrepa bolnišnice takoj po tragediji v Izoli. Nato se je začelo naporno iskanje urologov.

Žal urologov v Sloveniji kronično primanjkuje. Zanje se pulijo vse bolnišnice. K sreči so v Izoli k tesnemu sodelovanju povabili urologe z reške klinike, kar je bila zelo modra odločitev. Zagnani in neumorni so tudi pri iskanju slovenskih zdravnikov. Kar se prav tako že obrestuje. Z rano v srcu, ki se med sodelavci ne bo nikoli zacelila, pa preminulemu kolegu urejajo tudi spominsko avlo.

---

---