Razkroj avtoritete

Si predstavljate predsednika vrhovnega sodišča ali katerega od vrhovnih sodnikov, da skliče novinarsko konferenco in na njej začne grmeti, da imamo zanič parlament, da poslanci pojma nimajo, kaj počnejo, da sprejemajo zakone brez premisleka. In da je prav tako zanič vlada, ki te zakone pripravlja ... Ne, tega v naši državi ne boste dočakali.

Sodstvo najde prostor za jadikovanje bolj ali manj v strokovnih krogih, kjer že dobri dve desetletji in pol ugotavlja, da je kot tretja veja oblasti na stranskem tiru. Na drugi strani politika, še posebej zakonodajna veja oblasti, izkoristi prav vsako priložnost za pljuvanje po sodstvu. To počenja tako na splošni ravni kot pri konkretnih odločitvah, čeprav naj bi v normalnih državah veljalo, da je treba sodne odločbe spoštovati. In ni normalno, da tudi po najvišji instanci, ustavnem sodišču, javno pljuva vsak, ki ni zadovoljen s sicer soglasno sprejeto odločitvijo.

Če lahko v veliki meri pritrdimo dejstvu, da je za stanje, kakšno je - pa ne samo v pravosodju -, kriva politika, pa se lahko vprašamo, ali se v deklarativno demokratični državi, kjer naj bi oblast imelo ljudstvo, res ne da ničesar spremeniti. Volitve so praviloma vsaka štiri leta. In ali je v tretji veji oblasti res vse v najlepšem redu, kot skušajo javnosti dopovedati predstavniki pravosodja? Je to sposobno hitro in učinkovito izločiti iz svojih krogov tiste, ki s svojim neetičnim ravnanjem povzročajo dodatno škodo že tako načeti avtoriteti pravosodja?

Dejanski problem je v “zastrupljenosti” tako politike kot pravosodja, kjer pogledi že leta ostajajo bolj ali manj enaki, projekcije o prihodnosti pa nimajo jasno začrtanih kontur. Časa za obračanje vedno istih besed je škoda in kazanje s prstom, kdo je bolj ali manj kriv za nizek ugled in avtoriteto, tako sodstva kot politike, ne bo prineslo rezultatov. Čakanje, da se za premik v glavah obrne nekaj generacij, pa lahko privede le še stopnjo naprej od razkroja avtoritete - do razkroja države.

---

---