Samo 60 jih še živi

Če bi koprski in izolski ribiči predvideli, da jim bodo po obnovi ribiških pristanišč podražili priveze za njihove barke, verjetno ne bi dali pozitivnega mnenja k tem projektom in bi se zavzeli za drugačno porabo sredstev iz evropskega ribiškega sklada. Do tega so imeli v skladu s pravili dodeljevanja namenskih sredstev namreč pravico. Tako pa so jih pripeljali žejne čez vodo. Občine so evropska sredstva pridobile “za ohranjanje ribištva”, zdaj pa ribičem v Kopru in Izoli z višjimi cenami privezov mečejo polena pod noge. Še več, občinski upravi celo prostodušno pojasnjujeta, da je vir za vzdrževanje pristaniške infrastrukture amortizacija naložbe - za katero so same sicer prispevale vsega desetino denarja.

V Izoli, kjer so cene ribiških privezov najbolj privili, povedo, da so imeli že preteklo leto v proračunu rezervirana sredstva, s katerimi bi lahko subvencionirali ribiške priveze, a se niti en ribič ni prijavil na razpis. In kako je podjetni občinski upravi uspelo prihraniti namenskih 5000 evrov? Tako, da je informacijo objavila zgolj na občinski spletni strani, ne da bi ribiče posebej obveščala.

Če bi poslušali zgolj koprske občinske uradnike, pa so se ribiči z novimi cenami privezov celo strinjali, a smo iz ribiških vrst izvedeli, da so se za višino priveznin trdo pogajali. Edino v Piranu se očitno zavedajo pomena ribiške dediščine, pa tudi turističnega potenciala, ki ga ima ribištvo. Župan Peter Bossman ribičem za priveze ne zaračunava ničesar. Zgovorno je tudi dejstvo, da na Hrvaškem in v Italiji, kjer je ribištvo bistveno bolj razširjeno kot pri nas, ribiči plačujejo kvečjemu simbolične priveznine.

V slovenskem morju pa je žal simbolično samo ribištvo. Po zadnjih podatkih - ti so za leto 2015 - je slovenski letni ulov padel pod 200 ton, kar pomeni, da se je glede na leto 2006 zmanjšal za 80 odstotkov. To pa tistim 60 do 65 slovenskim ribičem, ki še vztrajajo, ne omogoča dostojnega preživetja.


Preberite še


Najbolj brano