Vrata za duh časa
Zgodovinska dejstva so naslednja: 15. septembra 1947 je v veljavo stopila pariška mirovna pogodba. Ta je Jugoslaviji dodelila velike dele Primorske, pa tudi Istre in jadranskih otokov. Z včerajšnjim dnem se je torej pred sedemdesetimi leti začela pot Primorske, najbolj zahodne slovenske regije, v okviru matične države. Včerajšnji datum je zato velik, pomemben dan, prisoten bi moral biti ne le v zavesti Primorcev, temveč slehernega Slovenca. S Primorsko je namreč slovenski nacionalni duh dobil pridih Sredozemlja, Slovenec pa dostop do lastnega morja. V časih, ko ni bilo interneta, je prek Primorske v Slovenijo in naprej v Jugoslavijo prihajal duh časa. Prihajal je rokenrol, prihajali so novi pristopi v umetnosti, prihajala je moderna televizija, prihajale so prve kavbojke, zgodnja pornografija, kakovostna hrana, plošče in videorekorderji, disidentska literatura, moderni avtomobili, cenejši in kakovostnejši gradbeni material in pohištvo, pa tudi mamila, prostitucija in kriminal. Življenje ob meji, pač. Meja je bila sprva monolitna, kmalu pa vse bolj porozna, odprta, luknje so bile vse večje. Danes je ni več.
Primorska je v obdobju Jugoslavije predstavljala enega od gospodarskih motorjev ne le Slovenije, tudi Jugoslavije v celoti. Fructal, Meblo, Hit, portoroški turizem, Istrabenz, Tomos, vse to so bile blagovne znamke, katerih sloves je segal daleč prek rapalske meje. Dobro desetletje po osamosvojitvi je kombinacija političnega vpliva, pohlepa in na vsakem koraku dosegljivega denarja povzročila zlom velikanov, prišla je brezposelnost, prišli so socialni problemi, namesto o razvoju smo se začeli pogovarjati o preživetju. Naivno bi bilo pričakovati, da se kriza ne bo vrnila - ciklične krize so dejstvo. Lahko pa prihod nove skušamo zadržati. Na Primorskem je dovolj tistih, ki za to lahko poskrbijo. Podjetnih, inovativnih, strokovnih, odprtih za novosti, za drugačne poglede in druge pristope. Treba jim je le dati prostor in možnost.