Zaznave in dejstva

Silva Križman
sreda, 17. maj 2017

Čeprav slovensko sodstvo tudi po ocenah Evropske komisije napreduje, javnost tega ne zaznava, ugotavlja predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič. Tega ne gre razumeti kot očitka javnosti. Statistični kazalniki so eno, dejstva pa nekaj povsem drugega. Javnost ne zaznava hitro rešenih novih zadev, hitrega reševanja zemljiškoknjižnih in izvršilnih zadev. Zaznava pa zadeve, ki se vlečejo leta in leta, na koncu pa morda celo zastarajo.

So kriva sodišča, sodniki ali pravni okvir, v katerem delujejo? Imajo sodniki v rokah dovolj vzvodov, da bi preprečili namerno zavlačevanje in zlorabe? Florjančič ni podedoval zavidljivega stanja. Med drugim se je moral soočiti s problematiko nerazglašenih oporok, ki ostajajo eden od težko izbrisljivih madežev sodstva. Lani in v prvih treh mesecih letošnjega leta je bilo ob novem sodnem redu sprejetih ali dopolnjenih 16 zakonov in podzakonskih aktov, trenutno jih je v različnih fazah obravnave še 18.

Čeprav mora tudi sodstvo slediti razvoju, je lahko hkratno obsežno spreminjanje zakonodaje dvorezen meč, ki vpliva tako na čas kot na kakovost reševanja zadev. A če ministrstvo za pravosodje po eni strani proizvaja nove in nove zakone, od katerih so - priznajmo - mnogi nujni, po drugi strani še vedno ni storilo koraka naprej pri reorganizaciji mreže sodišč, nekatera sodišča še vedno delujejo v neustreznih prostorih, za katere država plačuje tudi visoko najemnino ...

Dejstvo je, da tretja veja oblasti deluje pod pogoji in v razmerah, ki jih ustvarjata in določata ostali dve veji. Ki pa nimata ali vsaj ne bi smeli imeti vpliva na to, kaj vse se še skriva v sodnih predalih pod debelo plastjo prahu. To vprašanje mora sodstvo razčistiti samo in predale izprazniti. Ostali dve veji lahko poskrbita le za ustrezne zakonodajne rešitve, ki bi to lahko pospešile. V tem primeru bi bile tudi zaznave javnosti o sodstvu bolj pozitivne, česar pa dejstva v tem trenutku še ne omogočajo.


Povej naprej: