Življenja na nitkah

Do sredine letošnjega junija je že enajstkrat priletel helikopter z ekipo nujne medicinske pomoči, ki iz Istre v Ljubljano vozi bolnike v zelo kritičnem stanju in pri katerih so odločilne minute. Koliko bo teh prevozov poleti, ko Istro preplavijo turisti in so prometne zagate vse hujše, prav tako tudi nesreče, ne upa napovedati nihče. Zdravniki v izolski bolnišnici upajo le, da takšnih z zelo hudimi posledicami ne bo. Ali da jih bo čim manj.

Izolska bolnišnica je, zlasti poleti, ena prvih v EU, kamor se zatekajo poleg slovenskih tudi tuji turisti s širšega območja Istre, in ena prvih, ko se zgodijo hude prometne ter druge nesreče. Ko je treba pomagati vsem, ki se hudo ranijo, utrpijo vročinski udar, kap, srčni infarkt ... Zato se poleti število poletov s helikopterjem nujne medicinske pomoči podvoji, potroji, saj zelo težke primere lahko zdravijo le v bolje opremljenem kliničnem centru.

Pa bi bilo lahko malce drugače ali vsaj laže, če bi imeli v Izoli dvoje: zgrajen heliodrom ob stavbi in še eno ekipo, ki bi tudi popoldne zdravila vse, ki utrpijo srčni infarkt. A nima ne prvega ne drugega. Heliodroma sploh nima. Zasilna rešitev je sečoveljsko letališče, kar pomeni izgubo dragocenega časa in veliko dodatne logistike. Zavarovalnica ZZZS pa ji priznava le dopoldansko ekipo, ki zdravi srčne infarkte in druga akutna stanja, popoldanske pa še ne.

Kako je to mogoče? Saj je izolska bolnišnica sredi turističnega območja, pa tudi strokovno vse boljše podkovana in celo med tistimi tremi, ki nimajo izgube? Odgovor se ne skriva zgolj v denarju, temveč je bolj birokratske narave in zadeva odločitve naše zdravstvene politike. Tiste torej, ki kroji in vpliva na življenje vseh.

Izola bo heliodrom, zanj ima gradbeno dovoljenje že od decembra lani, kmalu dobila s pomočjo evropskega denarja. Še sreča, da ta denar obstaja! Šele septembra bo dobila plačilo za dodatno ekipo. Tako se je namreč odločila ZZZS, ki kroji naša življenja na okostenel način, v pisarnah.


Preberite še


Najbolj brano