Zrelostni test

Pojutrišnjem se začenja pravo evropsko košarkarsko prvenstvo. Vsaj tako pravijo v izkušenih reprezentancah, ki so se nemalokrat v izločilne boje prebile skozi šivankino uho in svojo pravo podobo na ogled postavile šele v fazi na izpadanje. Slovenija je tja velikokrat prišla kot prvakinja prvega dela tekmovanja, se tolažila z ugodnim tekmecem v osmini finala oziroma v četrtfinalu, potem pa dolgih nosov odhajala domov, v upanju, da bo drugič bolje.

Tokrat zagotovo ne bo tako. Prvič že zaradi tega, ker nihče ne ve, kaj se bo sploh dogajalo v prihodnosti, s katerimi močmi (brez evroligašev in igralcev iz lige NBA) bo reprezentanca sploh lahko odigrala kvalifikacije za svetovno prvenstvo. Drugič zato, ker bo naslednji eurobasket šele čez štiri leta, tretjič pa, ker letošnji nabor reprezentance kljub znanim pomanjkljivostim le vzbuja vtis, da je ekipa povezana, motivirana in osredotočena, da nekaj naredi. Ta nekaj je za Gorana Dragića medalja. Mnogi ob taki napovedi, poznavajoč zgodovino, zavijajo z očmi, ampak verjamem, da Dragič tega ne govori kar tako. V to verjame. Kajti prav na svojem poslovilnem reprezentančnem tekmovanju je postal to, kar mu prej nikakor ni uspevalo - pravi vodja ekipe in mentor ostalim, ki bodo kmalu morali prevzeti vodilne vloge v reprezentanci. Dragićeva sproščenost je iz tekme v tekmo večja, sorazmerno tudi z višanjem učinka Luke Dončića, ki je premagal začetne nervozne dni in na igrišču potrjuje svoj razkošni talent. Ta pa ni zrasel v samopostrežni trgovini, ampak v Sloveniji, razvili so ga v Madridu. Talente nedvomno imamo, žal rezultati mlajših reprezentančnih selekcij tega ne kažejo.

Jutri se za Slovenijo torej začenja zares. Ukrajina ob uri kosila (v Sloveniji še uro prej) je eden najbolj ugodnih tekmecev, ki jih je izbrana vrsta lahko dobila v osmini finala eurobasketa. Po zrelih igrah v Helsinkih bo to zdaj pravi zrelostni test. Popravnega izpita namreč ne bo.


Preberite še


Najbolj brano