Turizem brez kampov
Ko je Lidija Koren na začetku devetdesetih let zagnala zdaj že legendarni kamp Koren pri Kobaridu, so se ji vsi čudili. Turizem na Kobariškem skorajda ni obstajal, povpraševanja po tovrstnih nastanitvenih kapacitetah ni bilo, rafting se je dogajal na drugih delih Soče. Kaj šele, da bi bilo mogoče živeti od kampa, ki bi bil narejen po meri lastnice. Ekološki, brez parcel in iz naravnih materialov je bil daleč pred svojim časom.
Danes na Kobariškem mnogi žanjejo sadove lastničinega truda, tudi okoliški kampi.
Na Krasu je stanje precej drugačno. Ravno ko to berete, je verjetno nekdo pomislil: “Kaj pa, če bi zagnali kamp?” Razlogov je veliko: sezona je na Krasu daljša kot drugod po Sloveniji, aktivnosti niso omejene z letnimi časi, število turistov se povečuje, konkurence pa skorajda ni.
A s kampom na Krasu še vsaj kakšno leto ne bo nič. Težava ni le pregovorno zapletena birokracija, ampak tudi dejstvo, da v veljavnih občinskih prostorskih načrtih kampi sploh niso predvideni. Še več, preprosto ne obstajajo. Dva kampa na območju Krasa sicer delujeta, vendar le v okvirih dopolnilnih dejavnostih na turističnih kmetijah.
Da ni prevelike škode, ocenjujejo v največji kraški občini. Po njihovih besedah povpraševanja po kampih tako ali tako ni. Čeprav vemo za najmanj en primer lastnika zemljišča, ki si je nadvse prizadeval odpreti kamp, pa mu to zaradi občinske ovire ni uspelo.
Na Krasu na srečo ni potrebnih posebej inovativnih podjetniških rešitev. Dokaze, da povpraševanje po kampih je, ne nazadnje že imamo. Na naši strani meje in onkraj, kjer v kampu ob openskem obelisku prenoči neverjetnih 4000 turistov.
Kras se zato ne more primerjati s stanjem v Kobaridu na začetku devetdesetih let. Tu vendar vsak dan slišimo, da je turizem prva panoga regije. Vendar se napredek prevečkrat ustavi - če ne pri papirjih, pa pri predpotopnih pravilih.