Kritike so le zalegle
Zdi se, da je ameriška filmska akademija z letošnjo razglasitvijo velikih oskarjevskih zmagovalcev želela naenkrat in za “vselej” ublažiti val kritik, ki jih je bila deležna vrsto let, predvsem zaradi manjšinske zastopanosti temnopoltih filmskih ustvarjalcev med nominiranci, kaj šele med zmagovalci. Letos pa je šla še malce dlje. Z nekaterimi zmagovalci namreč tudi posredno kritizira vse bolj abotno ameriško politično administracijo pod vodstvom Donalda Trumpa. Primer tega sta Trgovski potnik Asgharja Farhadija, ki je s svojo odločitvijo, da se ne bo udeležil podelitve oskarjev, naletel na bučen medijski odziv (še večji sledi po osvojenem oskarju za najboljši tujejezični film), in Bele čelade mladega sirskega režiserja Orlanda von Einsiedla, ki je osvojil oskarja za najboljši kratki dokumentarni film, in kateremu so ameriške oblasti prepovedale vstop v ZDA. A Akademija je bila letos najbolj dejavna na področju tematik temnopoltega ameriškega prebivalstva. Rdeča nit med nominiranci za najboljši dokumentarec je bila rasna tematika v ZDA, zmagala pa je štiriurna epopeja OJ: Made in America, ki ga je režiser posvetil vsem žrtvam policijskega nasilja in rasno motiviranih zločinov v ZDA. Za največje presenečenje pa je poskrbela z odločitvijo za najboljši film. Mesečina bi namreč lahko bila težaška socialna drama o odraščanju in soočanju z lastno homoseksualnostjo v revnih predelih ZDA, a izkaže se za pravcati cinefilski biser. V Mesečini, ki je nekakšen miks barvite fotografije Wong Kar-waia in Harmonyja Korinea (Spring Breakers), skorajda popolni novinec Barry Jenkins zelo nepretenciozno in brez odvečnega dramatiziranja izpriča zgodbo rahločutnega pripadnika deprivilegirane temnopolte skupnosti z ameriškega juga. Akademija pa v Mesečini ni spregledala niti Mahershala Alija v vlogi tenkočutnega dečkovega “očeta”, ki ga ta nikoli ni imel, in tako z oskarjem ovenčala prvega muslimana v zgodovini oskarjevskih lavreatov.
Velike kritike pa so letos na Akademijo padale zaradi pričakovanega zmagoslavja Dežele La La, ki jo je napovedala z rekordnimi 14 nominacijami, a na koncu je bil izkupiček “bolj ubog”. Akademija, ki je že večkrat dokazala, da ji godi laskanje z zlato dobo Hollywooda (nazadje leta 2012 s filmom Umetnik), se je letos, kot kaže, skušala ubraniti kritik o predvidljivosti in Deželi La La podelila “samo” dva od najbolj zaželenih kipcev, za režijo in glavno žensko vlogo. A zadnja odločitev velja morda za največji spodrsljaj, saj je Akademija gladko prezrla izjemen angažma Natalie Portman v upodobitvi najslavnejše ameriške prve dame, ob kateri se vloga Stoneove v Deželi La La zdi kot nekakšno naivno igračkanje.
Do svojega prvega oskarja pa je končno prišel tudi Casey Affleck, ki ima za seboj vrsto markantnih vlog, z vlogo strtega očeta v minimalistični filmski žalostinki Manchester ob morju pa je Affleck ustvaril najbolj presunljivo vlogo lanskega leta.