Predsednikov odstop

Borut Šuklje
petek, 17. februar 2017

Naši stari bi rekli, da je najhuje to, da ni vedel. Da je bil že ob dnevu ustoličenja tudi obglavljen. Danes ko so državne politike bolj liberalne, bi temu rekli, da je bil že ob izvolitvi tudi umaknjen.

Predsednik republike Srbije Tomislav Nikolić je dobil sporočilo vodstva vladajoče državne stranke, da ga ne bodo podprli pri njegovi morebitni novi predsedniški kandidaturi. Očitno je bilo to zanj veliko presenečenje. Najprej zaradi vrste javnomnenjskih raziskav, ki resda niso bile nikjer objavljene, a so mu obetale vnovično veliko volilno podporo. In nato zaradi pričakovanja, da ga bo stranka, ki jo je sam ustanovil, brezpogojno podprla. A je spregledal odločilno dejstvo. Ki je skorajda samoumevno, ali se tako vsaj zdi zdaj, nekaj let po prvi Nikolićevi predsedniški zmagi, da je Srbija premajhna država za dva voditelja. Pravzaprav je bil najverjetneje prepričan, da je njegovo liderstvo samoumevno. A mu je bilo na začetku tega tedna sporočeno, da bo vladajoča stranka podprla Aleksandra Vučića, predsednika vlade, saj je ta tudi edini lahko volilni zmagovalec.

Maja leta 2012 je Nikolić na volitvah premagal tedanjega predsednika države Borisa Tadića za slaba dva odstotka glasov. Postal je novi predsednik države ter s tem prevzel tudi zelo široko področje odločanja, ki ga je zapustil njegov predhodnik. Ki pa ni bilo samoumevno. To je bila dobesedno dediščina zelo vplivnega Tadića, ki je znal razširiti sicer zelo suhoparna in protokolarna predsedniška pooblastila. Med njimi sta bili vsaj dve, ki sta mu dajali veliko politično moč. Prva, da predsednik države usmerja ali celo nadzira delo vlade ter druga, da predsednik države imenuje poslovodečega sveta za nacionalno varnost. Nikolić, sam ga nisem nikoli osebno spoznal, je obe orodji počasi izgubil. Vpogleda v delo vlade praktično nikoli ni imel. Takrat, po volitvah leta 2012, je v vladi, ki so jo oblikovali volilni poraženci, srbski socialisti, podpredsednik postal Aleksander Vučić. Torej Nikolićev podrejeni. Ki pa je imel, kot bi rekli vojaki, formacijsko težavo. In prav ta je povezana z drugim presežnim pooblastilom.

Tadić je skozi zakon o oblikovanju sveta za nacionalno varnost namreč oblikoval izvedeno določilo, da je sekretar svetu podrejenega biroja za koordinacijo vseh državnih tajnih služb šef njegovega kabineta. Vučić je ob tem, ko je bil imenovan za prvega podpredsednika takratne Dačićeve vlade, vedel, da je to ključna pozicija njegove dejanske oblasti. Vučić namreč nikoli ni bil samo vladni podpredsednik, saj se je vedelo in tudi sam je znal to natančno sporočati, da je njegova stranka tista, ki ima parlamentarno večino in da je takratna vlada zgolj rezultat pragmatične odločitve ali dogovora s socialisti. Da torej dejansko odloča on. Prav zato je ob dveh načrtih, kako dobiti medijsko podporo in podporo ključnih ljudi v gospodarstvu, vedel, da mora takoj spremeniti tudi 7. člen zakona o svetu za nacionalno varnost. Tistega, ki je določal, da je po pravilu sekretar svetu podrejenega biroja za koordinacijo tajnih služb šef kabineta predsednika države. Torej Nikolića. Člen so spremenili tako, da sekretarja imenuje predsednik države in ta je lahko, prav zaradi te zakonske spremembe, imenoval na to vplivno in tudi povsem operativno funkcijo Vučića. S tem je takratni vladni podpredsednik rešil dva problema. Kot sekretar biroja tajnih služb je postal tudi po funkciji član sveta za nacionalno varnost, obenem pa je dobil vpogled v vse najbolj zaupne državne papirje. Takrat je tudi dejansko postal najvplivnejši vladni človek.

Nikolić tega verjetno ni hotel videti. Toda to je bil prvi korak k temu, da danes ne more več kandidirati za ponovno predsedniško izvolitev. Ko je bil Vučić, po ponovnih volitvah, imenovan za predsednika vlade, je bila ena njegovih prvih zavez, da bo nemudoma odstopil kot sekretar biroja za koordinacijo tajnih služb. Tudi Nikolić in njegovi najožji sodelavci v kabinetu predsednika države so to pričakovali. A se to seveda ni nikoli zgodilo. Vučić je kljub vsem pozivom ostal, tudi kot predsednik vlade, sekretar službe za koordinacijo tajnih služb. Pa to ni bil odločilen Nikolićev korak k lastni odstavitvi.

Konec maja 2016 je bila sklicana skupščina vodilne srbske politične stranke, njen najvišji organ stranke med dvema kongresoma. Že od volilne zmage je ni več vodil Nikolić, ki je kot predsednik države to mesto prepustil svojemu namestniku Vučiću. Po tem majskem srečanju je bilo očitno, da se stranka oblikuje na novo. Da postaja prvi oče stranke Nikolić nekako odveč. Tudi njegovemu sinu so odvzeli mesto predsednika izvršnega odbora. In že takrat sta se prvič slišala dva glasova.

Najprej prevladujoči, da za državo ne bi bilo dobro, če bi bil na volitvah čez slabo leto za predsednika izvoljen človek, ki bi bil vsak dan v sporu in kohabitaciji s predsednikom vlade. In zatem zelo osamljen glas, Nikolićev, da države Srbije ne more obvladovati posameznik. Kar je pomenilo, da sta z Vučićem potreben par, oziroma da ta ne more imeti zadostne vladne podpore brez njega, tako priljubljenega med ljudmi, kot je vedno poudarjal. Da ne vidi, da bi kdo lahko opravljal to funkcijo boljše kot on, da sta prav zato s predsednikom vlade v dnevnih stikih in pogovorih in da ima sam zadosti energije in volje za ponovitev mandata. Saj država potrebuje prav takšnega predsednika države kot je on. Pa vseeno je k temu dodal drobno pripombo, da naj bog ne dopusti, da bi začele leteti strele iz Andrićevega venca proti Nemanjini ulici. Iz stavbe predsednika države proti stavbi predsednika vlade. Pa tudi to ni bil najpomembnejši korak k Nikolićevi odslovitvi.

Ključno za razumevanje sporočila, ki ga je aktualni predsednik Srbije dobil v ponedeljek, je bila njegova namera, da bo kljub začetku in poteku bruseljskih pogajanj med Beogradom in Prištino začel pisati nekakšno novo politično platformo o Kosovu. Že takrat, prve dni maja leta 2015, je bilo jasno, da Nikolićevi sodelavci takšnega povsem novega in obenem pogajalsko sprejemljivega načrta niso sposobni pripraviti. Da bo to najverjetneje dokument, s katerim bi Beograd zahteval začetek novih pogajanj o statusu Kosova, rezultat katerih naj bi bila nekakšna pokrajinska avtonomija. Da bo to papir, bolj primeren za ustavne diskusije leta 1974 kot pa leta 2015. Tako za Evropsko unijo kot za Prištino povsem nesprejemljiv dokument, ki bi bil hkrati v popolnem nasprotju s podpisanim in ratificiranim bruseljskim sporazumom.

Nikolić je takrat usodno napačno ocenil, da lahko z obuditvijo kosovskega sentimenta ponovno aktivira srbsko volilno telo in ob tem oblikuje novo vseljudsko gibanje, ki mu bo dalo zadostno legitimiteto in podporo za ponovitev predsedniškega mandata. Zato je poudarjal, da kot predsednik nikoli ne bo podpisal spremembe ustave, ki bi določala drugačen status Kosova. Šlo je za povsem napačne politične ocene.

V ponedeljek so mu sporočili, da je nov kandidat za predsednika države Aleksander Vučić. In včeraj se je Nikolić odločal o tem, da bo kljub vsemu ponovno kandidiral. Na svoji listi, kot državljan.

Borut Šuklje je strateški analitik.

www.borutsuklje.com


Povej naprej:

Mnenja