Todorić proti državi

Borut Šuklje
petek, 13. oktober 2017

Spopad Ivice Todorića, bivšega lastnika koncerna Agrokor in aktualne hrvaške vlade, ne more biti vojna v kateri bi imeli vojskujoči se strani enake možnosti. Todorić ima ob vseh strahotnih težavah, ki jih je razkrila zadnja velika revizija poslovanja skupine Agrokor, vsaj eno pomembno prednost. Natančno pozna nasprotnika. Pravzaprav bi bilo bolje reči, da zelo dobro pozna tako nekatere člane vlade kot poslance in tudi vodstva najpomembnejših državnih ustanov, torej najverjetneje tudi vse tiste, ki bodo morali v teh dneh pripraviti elemente njegove obtožnice.

Vložitev ovadbe in obtožnice proti Ivici Todoriću je takoj po objavi revizijskega poročila in predvsem po oceni, da ima gospodarska družba izgubo, ki je za dve milijardi evrov večja kot celoten kapital, napovedal izredni pooblaščenec hrvaške države v Agrokorju, Ante Ramljak. Če bi to napovedal samo mesec dni prej, ali celo manj, pred zgolj štirinajstimi dnevi, bi se zdelo, da je takšen načrt skorajda obsojen na uspeh. Toda, kot v najboljših romanih, je, ko se je zdelo, da je končni razplet popolnoma jasen, prišlo do spremembe, ki je v načrtih ni nihče upošteval. Ivica Todorić je prvič v življenju dejansko politično spregovoril. Začel je objavljati dokumente in spomine, svojevrstne obtožbe, ki so v popolnoma prepričano javno in politično mnenje o tem, da so vsi vzroki velikanskih težav Agrokorja znani, vnesli dilemo starega filozofa, ali so resnične njegove sanje o tem da je metulj ali je bolj resnično njegovo spraševanje o sanjah? Todoriću je uspelo javno promovirati temeljno vprašanje, ali je bila dolgoletna rast imperija Agrokor tudi politično podprta ali pa je politično podprt sedanji prikaz razmer v istem Agrokorju?

To je neprijetno vprašanje, ki težišče razprave iz relevantnih revizijskih številk premika k ponovnemu spraševanju o načinih privatizacije in k začetkom hrvaške tranzicije. Zato velja, kljub vabljivosti in skorajda vznemirljivosti vsebine revizijskih številk in njihovega ozadja, to sedaj pustiti ob strani, pravzaprav prepustiti vsem tistim, ki se ukvarjajo z bilancami in posledicami njihovega morebitnega ponarejanja ter ostati pri osnovnem vprašanju, kako je lahko Agrokorju uspela tako skokovita rast, da je država postala njegova, da ni bila nikoli nikoli nič vprašujoča, a vedno nadvse zadovoljna in nad vsako novo podjetniško idejo navdušena sodelavka? Od tistih skorajda nedolžnih začetkov, ko je eno od hrvaških ministrstev ukinilo zaščitne carine za sojo, samo nekaj ur preden je v splitskem pristanišču pristala z njo natovorjena ladja, namenjena v takratno Todorićevo zadarsko tovarno, do kasnejšega brezprizivnega sodelovanja državnih bank ter popolnoma nedvoumne politične podpore v zadnjih letih. To desetletno druženje visoke državne politike, podrejenih državnih bank, državnih uradov in agencij s koncernom Agrokor, je tudi vsebina Todorićevega najnovejšega javnega pisanja in obenem prav tisto, čemur se želi izogniti predsednik vlade Andrej Plenković. Zato vsakič znova, prav neumorno, ponovi, da je tovrstna zgodovina nezanimiva ter da je edino pomembna vladna odločitev o sprejetju posebnega zakona, lex Agrokor, in vse vladne aktivnosti, ki so tej, kot pravi, najpomembnejši odločitvi, sledile. Brez njih bi prišlo do resnih motenj v hrvaškem gospodarstvu in morda do poloma uspešne turistične sezone ob Jadranu. Zato je lahko edina relevantna točka morebitne razprave pogum in odločnost vlade pri predlogu posebnega zakona o družbi Agrokor, ki temelji na tem, da je krivec za ta veliki polom v hrvaškem gospodarstvu znan, da ima ime in priimek in da bi bila brez posega vlade gospodarska škoda neprimerljivo večja. Prav na tej točki je postal namen Todorićevih pisem javnosti veliko bolj razviden. Z njimi je želel določiti prostor končnega obračuna. Če želi Plenković celotno razpravo omejiti v časovni okvir, ki bi imel svoj spodnji rob 7. aprila letos, ko je hrvaški Sabor sprejel zakon o Agrokorju, in svoj zgornji rob z uvedbo uradne policijske in pravosodne preiskave, torej nekje ob koncu letošnjega leta, pa Todorić ocenjuje, da je njegova prednost prav v razpravi o stanju stvari pred sprejetjem zakona. To mu je očitno tudi uspelo.

Vendar je bil to samo prvi korak. Sledi odločilni. Hrvaška vlada dokazuje, da je bil lex Agrokor lahko uveljavljen ob ključnem pogoju, pristanku, strinjanju in podpisu Ivice Todorića, večinskega lastnika, ki je s tem predal svoje premoženj, sedaj, po opravljeni reviziji, pa bi lahko rekli, da tudi svoje finančne težave, državi. Todorić v pismih nasprotno napiše, da je bil k podpisu prisiljen. Če bi mu to uspelo tudi dokazati, bi celoten zakon na sodišču padel. Ob povsem nepredvidljivih posledicah. Zato se v pismih pojavljata dve politični imeni, podpredsednice vlade Martine Dalić in finančnega ministra Zdravka Marića. Prav Dalićeva naj bi 28. marca letos ob poltretji uri zjutraj napisala elektronsko sporočilo članu uprave Agrokorja in mu grozila z policijsko privedbo, če poseben zakon ne bo podpisan, Marić pa naj bi se kljub javnemu zanikanju tajno sestal z Todorićem in ga nagovarjal k podpisu zakona. Nato je temu dodal še tretje ime, vladnega pooblaščenca v Agrokorju Anteta Ramljaka, ki naj bi se, še preden je bil imenovan, sestajal s predstavnikom enega izmed skladov, ki je nato vstopil v novo financiranje projekta. In prav vsi trije so del Agrokorjeve zgodovine: Dalićeva kot bančna kreditodajalka, Marić in Ramljak kot dolgoletna visoka uslužbenca družbe.

Plenković se ni mogel več izogibati, temveč je tokrat moral dati svoj, seveda simbolni, podpis. Moral se je strinjati, najprej kot predsednik vlade in nato kot predsednik največje parlamentarne stranke, da bo zagotovil glasovalno podporo za ustanovitev posebne preiskovalne komisije o primeru Agrokor. Vodil jo bo bivši pravosodni minister Orsat Miljenić, eden najbolj pronicljivih članov vlade Zorana Milanovića, sedaj odvetnik in opozicijski poslanec. Preiskovalna komisija je omejena, tako z ne povsem določenimi pooblastili in možnostmi za svoje delo, kot s precej nejasnim trajanjem mandata. Vsaj nekateri poslanci vladajoče stranke so namreč prepričani, da se bo čas za delo komisiji iztekel ob začetku uradne preiskave. Pa vendar se je razprava o dejanskih razlogih kraha velikega hrvaškega koncerna premaknila s področja številk in njihovih interpretacij na področje politične zgodovine, tudi spet v čas oblikovanja Tuđmanove doktrine o Hrvaški kot posebni evropski državi ter postala prav s tem neprijetna za vladajoče stranko in Plenkovićevo vlado.

In prav zaradi tega je sedaj mogoč tudi presenetljiv preobrat. Iskanje pravnega kompromisa med družino Todorić in državo. Iskanje molka o dolgoletni medsebojni povezanosti in tesni prepletenosti želja lastnikov Agrokorja ter takojšnji uslužnosti državnih institucij in državnih bank. Iskanje pozabe o vrsti dogodkov, ki bi lahko bili neprijetni za željeni političen mir v državi.

Borut Šuklje je strateški analitik.

www.borutsuklje.com


Povej naprej: