Restavracija Aca Devetka

Aca Devetka ni bila nikoli zgolj in samo restavracija. V prelomnih letih začetka razpada bivše Jugoslavije je bila predvsem mesto zaupnih pogovorov tako vplivnih politikov kot vplivnih šefov tajnih služb. Ne samo zato, ker je bila nadvse primerno skrita znotraj velikega beograjskega parka Košutnjak, temveč tudi, ker je imela dobro kuhinjo z dobrim žarom in vsem, kar spada v dobro srbsko kafano.

Zagrebški publicist Darko Hudelist je pred dnevi v beograjskem tedniku Nedeljnik objavil zanimiv spomin o srečanjih, ki sta jih prav v tej restavraciji imela konec sedemdesetih let, najverjetneje poleti in jeseni leta 1978, Ivan Stambolić in Slobodan Milošević. Prvi, Stambolić, je takrat postal - danes bi rekli - predsednik srbske vlade. Drugi, Milošević, je bil takrat še direktor večjega podjetja Tehnogas in obenem podpredsednik Združene beograjske banke. Stambolić ga je nagovarjal, naj se pridruži njegovi politični skupini, Milošević ga je zavračal.

“Prav ta vmesni čas med prvimi političnimi snubljenji bankirja Miloševića in ubojem njegovega dolgoletnega mentorja Stambolića je tudi dokaz, da je Slobodan Milošević znal določiti pravi trenutek za prevzem oblasti, toda zgolj in samo to; vse ostalo so za njegovo predsedniško promocijo naredili drugi.”

Dvaindvajset let kasneje je bil Stambolić, 25. avgusta 2000, v tem istem parku Košutnjak, povsem blizu Aca Devetke, ugrabljen in istega dne najverjetneje po direktnem Miloševićevem naročilu tudi ubit. Razlog te grozljive eksekucije je bil njegov upor proti Miloševiću. Prav ta vmesni čas med prvimi političnimi snubljenji bankirja Miloševića in ubojem njegovega dolgoletnega mentorja Stambolića je tudi dokaz, da je Slobodan Milošević znal določiti pravi trenutek za prevzem oblasti, toda zgolj in samo to; vse ostalo so za njegovo predsedniško promocijo naredili drugi. Vsi tisti, ki so bili povezani, ne da bi povsem natančno priznali te vezi, s hitrim in usodnim vzponom novega srbskega voditelja, katerega slike so zamenjale Titove, katerega ime so vzklikale vznemirjene množice, ki so ga videle kot novega mesijo.

Dr. Svetlana Slapšak piše, da so Miloševića sprejeli kot liderja tudi zato, ker so bili prepričani, da so našli dobrega zastopnika svojih idej, ki bo zrušil komunizem, ker je komunist. Podobna je tudi ocena dr. Latinke Perović, da Milošević ni samo omogočil javne objave Memoranduma (Srbske akademije znanosti in umetnosti, 1986, ki jo je takratna srbska oblast najprej prepovedala), temveč je sam postal proizvod atmosfere, ki jo je ustvaril Memorandum.

Spremembe jugoslovanske Ustave so bile predvsem v Srbiji razumljene, je takrat napisal profesor beograjske pravne fakultete dr. Mihajlo Đurić, “kot poizkus dezintegracije Srbov, saj srbske meje niso niti nacionalne niti zgodovinske meje in so skladno temu tudi meje vseh republik bolj administrativne kot politične”. Zato je, pravi profesor Đurić, razumevanje teh meja kot državnih nevzdržno. Saj niti za “eno od jugoslovanskih republik, razen morda Slovenije, obstoječe meje niso adekvatne, še najmanj za republiko Srbijo, ker bi srbski narod v primeru delitve ostal v štirih do petih republikah, a se niti v eni ne bi počutil doma”.

Ustava, sprejeta leta 1974, je bila sprejeta kot začetek konca Jugoslavije, ki so jo videli v razširjeni Srbiji.

Dr. Jože Pirjevec v knjigi Jugoslovanske vojne 1991-2001 to doživljanje ilustrira s tezo, da so imeli srbski politiki podobne ambicije že v prvi polovici 19. stoletja, pozneje pa so jih gojile cele generacije rodoljubov, prepričanih, da je poslanstvo male srbske kraljevine postati jedro veliko večje državne tvorbe. In te zamisli, nadaljuje Pirjevec, so doživele mednarodno priznanje aprila 1915, ko so sile antante pri podpisu londonskega pakta z Italijo določile tudi bodoče meje Karadjordjevićev v podunavsko-balkanskem prostoru. Tekla naj bi po črti Karlobag-Karlovac-Virovitica, od Jadrana do Madžarske, in Srbiji zagotovila južno Dalmacijo, Bosno in Hercegovino ter del vzhodne Hrvaške z vso Slavonijo.

Ponudba Antante je bila enostavno premajhna. Meje velike Srbije so bile preozke. Zato je tudi takratni predsednik srbske vlade Nikola Pašić ponudbo zavrnil, saj je bil dejanski cilj večji, država s “srbsko prevlado”, ki bi vključevala tudi celotno Slovenijo in celotno Hrvaško. In prav ta cilj je bil leta 1918 tudi dosežen.

Pašićeva ocena je bila, da lahko Srbi zahtevajo in uveljavijo takšno hegemonijo zaradi svojih odločilnih prednosti: ker naj bi bili Srbi najštevilčnejši narod v takšni državi, ker bi imeli za razliko od ostalih, tudi Hrvatov, močno vojsko, pa tudi ker je imela Srbija že monarhijo, torej dinastijo, ki jo Hrvati niso imeli. Zaradi takšnega razumevanja Jugoslavije so po letu 1945 v Beogradu trdili, da so komunisti federativno Jugoslavijo preoblikovali in razdelili na republike predvsem zato, ker je bilo treba Srbijo oklestiti in določiti meje na njeno škodo. In to je pripeljalo tudi do, za našo najnovejšo zgodovine, tako usodnega vprašanja Kosova.

Leta 1983 izide pri majhni hrvaški založbi na Reki knjiga Dobrice Ćosića Stvarno i moguče, ki je bila kmalu za tem tudi prepovedana, saj sta bila v njej objavljena tudi teza iz enega njegovih političnih govorov, da “v Evropi najverjetneje ni majhnega naroda, ki bi v zadnjih dveh stoletjih, in še posebej v dvajsetem, toliko žrtvoval za osvobodilne cilje in velike spremembe pogojev svojega obstoja ..., a nato dopustil, da bi bil smisel osvobodilnih bojevanj in zmag na bojiščih tega stoletja, poražen v miru ...”

Politična platforma za vzpon Slobodana Miloševića je bila pripravljena. V začetku leta 1986 je predsedstvo Srbske akademije znanosti in umetnosti ustanovilo posebno Komisijo za pripravo Memoranduma. Ta dokument so razumeli kot poizkus reševanja Jugoslavije, vendar ne “one in takšne, kot je obstajala v tistem trenutku, temveč one, kakršna je bila pred sprejetjem konfederalne Ustave iz leta 1974 in pred politično eliminacijo notranjega ministra Aleksandra Rankovića na Brionskem plenumu 1966”, je pojasnjeval kasnejši predsednik srbske Akademije Dejan Medaković. Srbske oblasti so Memorandum takoj prepovedale.

Že pred Memorandumom, konec leta 1982, je izšla knjiga Nož; napisal jo je takratni novinar državne agencije Tanjug Vuk Drašković. Fabula romana je tragična. Dogajanje je postavljeno v čas druge velike vojne, začne se s praznovanjem in pričakovanjem božiča, ko se zbere celotna srbska družina Jugovićev. V noči pričakovanja v njihov dom vdre skupina oboroženih muslimanov, ki pobijejo vse, razen malega komaj rojenega Ilije. Njega zajamejo in odpeljejo v svojo vas, k ženi, tiste noči padlega muslimanskega borca, ki naj ga vzgoji kot Alijo, gorečega muslimana, ki bo prav tako goreče klal Srbe. Na koncu romana, ko Alija izve resnico, da je Ilija Jugović, sliši zvonove, ki odzvanjajo, nož, nož, nož. Roman je bil seveda hitro prodan, a ne prav hitro prepovedan.

Drašković je postal nova srbska ikona. Ikona novega časa. V svojih spominih piše, da je bil po zaslugi “Ivana Stambolića, tedaj najmočnejšega človeka v Srbiji, na čelo Centralnega komiteja partije, tedaj največje jugoslovanske republike, potisnjen Slobodan Milošević ... Srbija se trese. Kolone Srbov s Kosova prihajajo v Beograd in zahtevajo svobodo in meč matere Srbije. Ivan Stambolić (tedaj že predsednik predsedstva socialistične republike Srbije, op. a.) poizkuša utišati kosovske ognje in začne ideološko ofenzivo proti Memorandumu in avtoritetam iz Akademije.”

Slobodan Milošević prvič javno ne podpre svojega močnega promotorja in osebnega prijatelja, a mu tudi ne nasprotuje. Samo tiho čaka, da mu užaljena Srbija pripravi konja in namesti jezdeca v sedlo. In nato nadaljuje, da Miloševića slavijo vsi, da ga imajo za velemojstra politične taktike in strategije, sicer komunista, a prepričanega Srba.

Koncept velike Srbije je s tem dobil svojega novega političnega liderja.

Borut Šuklje je strateški analitik.

www.borutsuklje.com


Preberite še


Najbolj brano