Suhoparni podatki, ki rojevajo zgodbe
Arhiv avstro-ogrskega konzularnega predstavništva v Kairu, ki so ga člani Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink odkrili na Dunaju, prinaša dragocene podatke za podrobnejše razumevanje aleksandrinstva. Vsebuje namreč podrobni seznam vseh državljanov Avstro-Ogrske, ki so med letoma 1846 in 1920 potovali v Egipt.
V dunajskih registrih je na tisoče slovenskih imen.
KROMBERK
> Koliko je bilo aleksandrink in kdo so bile? To je najpomembnejše vprašanje, odgovor pa skriva več kot 10.000 strani arhivskega gradiva. Registri potnih listov poleg imena in priimka, letnice rojstva in kraja izvora priseljencev v Egipt prinašajo še podatke o njihovem poklicu, včasih naslovu v Aleksandriji in Kairu ter delodajalcih. Pa tudi zaznambe o izdanih vizah, potovanjih domov in v druge države.
“Po registrih lahko po letih sledimo na primer eni osebi, kdaj in s kakšnim namenom se je odpravila v tujino ter kdaj se je morda ponovno vrnila, njen poklic in podobno. Po drugi strani lahko skozi registre opažamo, s kom so potovale, ali so to bile sovaščanke, otroci ali možje. Skratka, ti na videz suhoparni podatki nudijo raziskovalcu kopico informacij, ki kar kličejo po prelitju v dejanske osebne zgodbe,” razmišlja kustos v Goriškem muzeju, etnolog Rok Bavčar.
Kot je pojasnila predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, Darinka Kozinc, si društvo prizadeva pridobiti elektronske kopije gradiva. Ne le, ker to olajša študij in analizo, temveč tudi, ker so zapisi dragocena dediščina. Raziskovalno delo je še dolgo, a že prvi vpogledi spreminjajo in dopolnjujejo dosedanje vedenje o aleksandrinkah, utemeljeno predvsem v ustnih virih. Preseneti zgodnji začetek izseljevanja že pred začetkom gradnje Sueškega prekopa, množičnost selitev že ob koncu 19. stoletja ter razpršenost krajev izvora, je povzela članica društva Vesna Humar, ki je predstavila gradivo: “Aleksandrinke še zdaleč niso le fenomen Vipavske doline.”
Uvod v predstavitev je z zaokrožitvijo dosedanjih spoznanj pripravila kustosinja Inga Miklavčič Brezigar, avtorica prve razstave o tej tematiki. Njen naslednik v muzeju Rok Bavčar pa zaključuje: “Marsikomu se lahko zdi, da je bilo o tem edinstvenem ženskem izseljenskem fenomenu povedano že vse. Toda to še zdaleč ni tako. Zgodbe aleksandrink nas po eni strani spodbujajo k ponovnem razmisleku o doživljanju drugih kultur, o življenju v tujini, o migracijah, diskriminaciji in nestrpnosti ter nas po drugi strani napotujejo k refleksiji o sedanjosti.”NR