V spomin: Boris Školaris (1952 - 2017)
V zadnjih dneh meseca junija je v naših vrstah nastala praznina. Praznina, ki jo je s svojim delom, voljo in življenjsko energijo zapolnjeval naš kolega, arhitekt Boris Školaris.
Prve naloge v goriškem prostoru je sprejel že pred več kot štiridesetimi leti, prvič se je zaposlil leta 1976 v Projektu Nova Gorica, v skupini pod vodstvom arhitekta Tomaža Vuge. Hitro je bil polno vpet v zahtevne naloge, v načrtovanje Mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba, šolskih objektov, v takrat aktualne zazidalne načrte.
Pri delu je bil do skrajnosti profesionalen. Jasno začrtana pot ga je vodila od enega cilja do drugega, od ene stvaritve do druge in, v iskanju in uresničevanju novih izzivov in idej, tudi do lastnega biroja.
Na svoje dosežke je bil ponosen, a nemirni duh mu ni dopuščal gledanja nazaj, vedno je imel preveč ciljev in nalog pred sabo.
Načrtoval je objekte, oblikoval ambiente, ukvarjal se je z urbanističnimi nalogami, s čimer je pustil pečat goriškemu prostoru, pa tudi krajem drugod po Sloveniji - palača SKB na Travniku, osnovna šola Frana Erjavca, agroživilska šola v Šempetru, vrsta zazidalnih kompleksov ...
Nova Gorica je pri njem imela posebno mesto. Bila mu je pri srcu, iskal in ponujal je ideje in rešitve, ki bi doprinesle k njenemu hitrejšemu razvoju, lepšemu izgledu, prijetnejšemu življenju v njej. V kritiki napak, ki jih je opažal, je bil neizprosen, vesel pa, ko so se stvari pomikale v pravo smer, pa naj so to bile njegove ideje ali projekti kolegov.
V njegovem biroju so zoreli in se oblikovali številni mladi arhitekti, sedaj že srednja generacija Društva primorskih arhitektov, katerega eden ustanovnih članov je bil in kateremu je kar nekaj let zelo uspešno predsednikoval. Nepozabni so bili takrat organizirani izleti. Obiskali smo številne arhitekturne dosežke v bližini, pa tudi dlje, v tujini. Uživali smo v druženju, bogatili znanja in poiskali še tako skrite kotičke, kjer se je “skrivala” dobra arhitektura.
Arhitektura Borisu ni bila le poklic, bila je njegov življenjski moto, okrog katerega si je zgradil svoj pogled na svet, v katerega je usmerjal mlade arhitekte. Črta, ki jo je zarisal, ne bo pretrgana. Duh njegovih idej bo živel naprej, z nami.
DRUŠTVO PRIMORSKIH ARHITEKTOV