V spomin: Franko Černe (1958 - 2017)

Razlogi za tiste prave, velike odločitve, tičijo v srcu in predstavljajo sledenje svoji najbolj intimni vokaciji. Prav v srcu Franka Černeta bi lahko našli tudi odgovor, zakaj je pred leti prestopil v svet umetnosti. Bil je senzibilen, zato je sledil svojemu notranjemu klicu, in ker je bil čuteč, je razumel umetnike. A razlog za takšno odločitev je nedvomno tudi v dejstvu, da sta, tako on kot njegova soproga Ingrid, rada poprijela za čopič. In kar ti je blizu, v to lažje vstopiš, se temu povsem prepustiš in znotraj tega iščeš novih in novih izzivov.

Leta 2009 sta zakonca Černe organizirala prvo Mednarodno likovno kolonijo Zalošče 2009 in naslednje leto še eno. Njuna vizija je šla še naprej. Cilj je imela v projektu “umetniške hiše”, ki bi bila galerija, atelje, učilnica in navsezadnje tudi začasno domovanje za umetnike.

Sredi poletja 2011 je Galerija Černe odprla svoja vrata. Vrstile so se samostojne in skupinske razstave domačih in tujih avtorjev, tudi legend slovenske umetnosti kot sta France Slana in žal že pokojni Jože Ciuha. Franko je skrbno vodil galerijsko dejavnost, poskrbel, da so slike imele pravi okvir in da so na steni našle pravo mesto, da so bile otvoritve profesionalne izpeljane, umetniki zadovoljni, publika bogatejša in druženje nepozabno. S svojim nasmehom je vse prepletal in povezoval.

Likovne delavnice je organiziral v sodelovanju z vinarji iz Zalošč, zanje našel mesto tudi na Grahovem brdu in poskrbel za potek delavnic, imenovanih Borov gozdiček, ki so bile namenjene učencem osnovnih šol Mestne občine Nova Gorica. S svojo dejavnostjo je dihal z mestom in z razstavo v galeriji vedno počastil občinski praznik. Pomembno je prispeval k dvigu likovne kulture, in to ne le na domačem, ampak širšem območju Slovenije in v zamejstvu. Na Partizansko 56 pa si lahko prišel tudi po likovno znanje, saj so tu potekali številni likovni tečaji pod mentorstvom slikarja Jožeta Kotarja.

Še bi lahko nizala dogodke in dejavnosti, a smisel ni v faktografskem naštevanju. Smisel je v ljudeh, ki delajo na tem. Zadnja razstava v Černetovi galeriji je nosila naslov Modus Vivendi. Kako simbolno pomenljiv, ne le za njeno avtorico Tanjo Hočevar, ampak tudi za Franka. Zanj je bila umetnost vseskozi prav to - način življenja. Bil je namreč človek, ki je umetnosti zgradil domovanje ter poskrbel za njeno manifestacijo, razvoj in razcvet. Entuziast, predan svojemu delu, ki ga je osrečevalo, ki je poganjalo življenjski sok po njegovih žilah. Toliko vitalizma in vedrine je bilo v njem in vendar moram sedaj o Franku pisati v preteklosti. Franko Černe, galerist, organizator različnih likovnih delavnic in tečajev, predsednik KUD SlikART, ki je znal poskrbeti za ustvarjalce, ljubitelje in iskalce likovne umetnosti, je odšel.

Ustvaril pa je bogato zbirko spominov, podob svoje žive prisotnosti, ko smo skupaj delovali, prijateljevali, se srečevali, se poglabljali v sfere umetnosti ali le kramljali, si izmenjevali ideje in razkrivali vizije. In prav s to zbirko spominov ostaja med nami, v naši skupni galeriji, ki je vedno in za vedno odprta.

ANAMARIJA STIBILJ ŠAJN

---