Doma je našel barve in svoj slog

Pokrajina zgornje Vipavske doline in še posebej upodobitve Ajdovščine že skoraj stoletje stojijo na zemljevidu evropske likovne umetnosti. Nanj jih je umestil Veno Pilon (1896-1970): eden najpomembnejših mojstrov slovenskega ekspresionizma je prav z upodobitvami svojega rojstnega mesta in njegove okolice dosegel enega svojih ustvarjalnih vrhuncev. Od minulega petka je 27 njegovih “krajinskih draguljev” na ogled doma - v Pilonovi galeriji.

Odpri galerijo

AJDOVŠČINA > “Gotovo te zanima, kakšen vtis je napravila Vipavska po toliko letih! Ko sem zagledal izpod Nanosa prav celo dolino, sem šele takrat občutil posebno, čisto specifično lepoto Vipavske: popolnoma drug svet se mi je zazdel, ločen od sveta za Nanosom, Kranjske. Sedaj komaj sem videl, kako se ob mraku vsaka vasica zavije v lastno tančico dima, megle in potem šele se vleže mrak na vse skupaj. Ozračje! Samo, da preživiš par takih sončnih dni (v zimi), bi dal Ljubljano za vsak drugi, ne vem kaj,” je Veno Pilon v začetku leta 1920 zapisal v pismu Karlu Dobidi.

Vipavska “nova stvarnost”

Ajdovščino je imel Pilon izjemno rad, domov se je redno vračal - tudi v obdobju, ko je z družino živel v Parizu. “V rojstnem kraju je občutil nek poseben mir. Ko se je leta 1922 po dolgi odsotnosti vrnil, si je v očetovi hiši uredil atelje. In takrat je dokončno našel svoj lasten slog. Dr. Tomaž Brejc je v katalogu, ki je izšel ob Pilonovi retrospektivi v Moderni galeriji zapisal, da gre za nekakšno vipavsko 'novo stvarnost', se pravi slog, ki je bil v tem času aktualen v srednjem delu Evrope. Svoj izraz je Pilon iskal in odkrival že pred prvo vojno v Gorici, pa v akvarelih, ki jih je naredil v ruskem ujetništvu ter med povojnim študijskim bivanjem v Pragi. Znanje in veščine, ki si jih je nabral, so prišle na plan tudi v monumentalnih, zaprtih, a hkrati zelo svetlih upodobitvah Ajdovščine in njene okolice. In prav krajine so ob portretih vrh njegovega slikarstva. V njih je našel svoj slog in dosegel svoj vrh, ” pripoveduje avtorica razstave Vipavska krajina v delih Vena Pilona in direktorica Pilonove galerije, Tina Ponebšek.

Vodstva po razstavi in prenovljena stalna zbirka

V sklopu razstave Vipavska krajina v delih Vena Pilona bodo v Pilonovi galeriji pripravili več javnih vodstev in delavnic za otroke. Prve obiskovalce je avtorica razstave med Pilonovimi “krajinskimi dragulji” popeljala že včeraj. “Opus Vena Pilona je strokovno izjemno dobro ovrednoten,” meni Tina Ponebšek in poudarja, da aktualna razstava prinaša zgodbo, ki je pomembna predvsem za domačine, pa tudi za širšo regijo in celotno Slovenijo: “Ajdovščina se mora zavedati pomena svoje dediščine; ne samo Pilona, marveč tudi tehniške dediščine, ki predstavlja pomemben del zgodovine kraja. Želimo si, da bi med Sočo in Vipavo pripravili Kulturno pot Vena Pilona, kjer bi vse te motive predstavili pred konkretnimi objekti.” Prihodnji petek, 20. oktobra, pa bodo v Pilonovi galeriji obiskovalcem predstavili prenovljeno stalno zbirko.

Postavitev, ki bo na ogled do 10. decembra, so jo v Pilonovi galeriji posvetili nedavno preminulemu sodelavcu, oblikovalcu Bojanu Boletu (1953-2017). Razstavljenih je 27 del - 14 oljnih slik (kar deset jih je iz zasebnih zbirk in so tokrat po dolgem času, nekatere pa celo prvič na ogled javnosti), šest jedkanic, ki jih hranijo v zbirki državnega zbora, in sedem risb.

Od Čavna do predilnice

Razstava gledalca na sprehod s Pilonom popelje prek treh glavnih motivov: od klasičnih pejsažev s pogledi Čaven, Goro in Nanos, prek različnih prizorov s Hublja, reke, ki že tisočletja sooblikuje tamkajšnjo kulturno krajino in življenja ljudi ob njej, do upodobitev industrijske dediščine Ajdovščine. “Na njegovih delih lahko tako med drugim srečamo tudi staro ajdovsko predilnico, pa elektrarno, ki je stala na Hublju, barvarno oziroma farberaj ter Rizzatovo žago. Zato lahko rečemo, da je ta razstava tudi svojevrstna učna ura razvoja in obstoja objektov, ki so bili v preteklosti zelo pomembni za to mesto,” poudarja kustosinja.

Rizzatova žaga v smeteh

Okolje, iz katerega je izhajal, je Pilon upodobil s krepko potezo, z izčiščenim volumnom, ozračjem po burji in močno osebno izkušnjo. Prav v krajinah se je, kot je pisal Karlu Dobidi in Francetu Mesesnelu, vrnil k barvi in se poslovil od črno-belega “praškega” obdobja. “Njegova pokrajina je topla, poljedeljska, prvinska, v njej pa ohranja svoj prepoznavni slog. Tipično Pilonovo je, da v te konture, močne in zamejene obrise, položi zglajene nanose barve in to postavi v umito ozračje, svetlobo pa podreja objektu, ki tam stoji,” pojasni avtorica razstave in doda, da Pilonove umetnine niso bile vedno dobro sprejete. Antonio Rizzato, ajdovski župan in lastnik žage, je sliko, ki jo je naročil Pilonu, kratko malo vrgel v smeti. Tam jo je slučajno odkrila umetnikova sestra Justa in jo rešila ... In prav Rizzatova žaga je najmlajše delo na razstavi - najstarejša pa je slika Romarska cerkev Log pri Vipavi iz leta 1922. Prav takrat se po oceni kustosinje začnejo Pilonova najboljša ustvarjalna leta, v katerih razvija svojo lastno likovno govorico. Po letu 1926, ko prvič obišče Pariz, začnejo na njegova platna pronicati francoski vplivi. Ti se po ocenah kustosinje kažejo v drugačni potezi in koloritu - horizont se odpre, barvna lestvica pa postane bolj zračna.

Pilonove upodobitve rojstnega mesta in okolice pa zaznamuje še nekaj zanimivosti: vedno jih je ujel s severo-vzhoda, fotografske motive pa je praviloma lovil v nasprotni, jugo-zahodni smeri. Krajine je Pilon slikal v ateljeju, ne na prostem, za predlogo pa je včasih uporabil fotografijo, velikokrat pa risbo. In te se je, ko je motiv prenašal na platno, običajno držal do zadnje podrobnosti, kar lahko vidimo tudi na razstavi.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---