“Filmu ne kaže dobro”

Predsinočnjim se je na odru ljubljanske dvorane Union mojstrom klasične glasbe pridružil glas, ki velja za silno erotičnega, že kar orgazmičnega. “Ne razumem te obsesije,” skomigne John Malkovich. “Lahko povem le, da mi lastni glas nikoli ni bil všeč.”

LJUBLJANA > Prejšnji mesec je po naši deželi viharil sloviti ameriški igralec Bill Murray, nepredvidljiv, tako divji kakor duhovit mož, ki sodeluje pri uvažanju vodke Slovenia v ZDA. Niti pri nas ni skrival, kako zelo uživa v družbi dobre hrane, pijače in deklet, dodobra zdelan in neobrit se je noro zabaval tudi v Kobilarni Lipica ...

Minule dni smo imeli v gosteh njegovega igralskega kolega, ki zadnja leta prav tako kot Murray klasično glasbo prepleta z literaturo. Sicer pa je povsem druge sorte tič. John Malkovich nas je obiskal kot gost 65. Ljubljanskega festivala. Ki je njegov vrstnik - festival so ustanovili leta 1953, ko se je igralec rodil v zvezni državi Illionois.

“Slovenije si ne bom utegnil ogledati. Takšno pač je življenje, če si na turneji. Moraš delati, nisi turist.”

Malkovich najbolj slovi po vlogah nevarnih zapeljivcev, smrtonosnih atentatorjev, morilcev in psihopatov v hollywoodskih filmih. A tokrat se nam je prišel predstavit kot povsem drugačen umetnik - v družbi italijanskega komornega sestava I Solisti Aquilani je na odru dvorane Union interpretiral odlomke iz romana Grobovi in junaki argentinskega pisatelja Ernesta Sábata (1911-2011).

Drugi ga ne brigajo

Je četrtek, ura kaže deseto dopoldne, sobana ljubljanskega Austria Trend Hotela je polna novinarjev, fotografov, snemalcev. Prednje stopi uglajen, vljuden, resda duhovit, vendar tudi še kar zadržan gospod z obrazom in glasom, vsem znanim s filmskega platna in televizijskega zaslona.

Malkovich odgovarja na vprašanja, pripoveduje o marsičem, a najmanj zgovoren postane, ko beseda nanese na - film.

Kakšni občutki in misli ga obletavajo, ko danes, skoraj dve desetletji po premieri, gleda kultnega Being John Malkovich (Biti John Malkovich)? “Videl sem ga na beneškem festivalu ... leta 1999 ali 2000 ali 2001, ne vem več, kdaj je bilo,” pravi. “O njem ne razmišljam kaj dosti. Mislim, da je Charlie Kaufman čudovit pisec, ki se je izkazal z veliko krasnimi scenariji in zadnje čase tudi kot režiser. Spike Jonze pa se je najprej uveljavil kot odličen režiser in zatem še kot scenarist. Pri filmu Biti John Malkovich mi je bila zelo všeč zasedba. Občasno še srečam soigralca Johna Cusaka ali koga drugega, sicer pa se s tem filmom ne ukvarjam kaj prida.”

Najbolj so ga zaznamovali zgodnji filmi, posneti, ko “je bil film nekaj pomembnega in ko kultura še ni bila tako razpršena”. Leta 1988 je v Frearsovem filmu Dangerous Liaisons (Nevarna razmerja) ob soigralkah Glenn Close in Michelle Pfeiffer upodobil pretkanega zapeljivca, vikonta de Valmonta. “Takrat so gledalci dobili povsem zmotno predstavo o tem, kakšen sem,” pravi. “V filmu Biti John Malkovich so dobili spet drugačno podobo, ki pa prav tako ne ustreza moji resnični. Še najbolj sem podoben liku v malo znanem filmu Color Me Kubrick. Igram tipa, ki hodi po Angliji in se uspešno pretvarja, da je režiser Stanley Kubrick. Je nekakšen infantilen, otročji bedak.”

In vendar ga ljudje bolj enačijo z likom premetenega atentatorja, ki ga je Clint Eastwood kot detektiv lovil v filmu In the Line of Fire (Na ognjeni črti). Z nasmehom pravi, da dlje od njega ne bi mogel biti - je pa že bliže duševno zaostalemu, čustveno krhkemu in telesno močnemu Lennieju v filmski priredbi Steinbeckove novele Of Mice and Men (O miših in ljudeh). “Sploh pa ni pomembno, kakšen sem jaz, pomembno je moje delo. Biti John Malkovich ni ravno zanimivo. To počnem že 63 let, tako da vem.”

Filmski posel je danes v čudnih razmerah, ugotavlja. “Ko sem začel, smo film snemali štiri mesece, danes ga posnamejo v kakih štirih tednih, kmalu ga bodo v štirih dneh,” se nasmehne. In resneje doda: “Ne vem, kako dolgo bomo še imeli filmsko občinstvo. Govorim o ljudeh, ki sedejo v avto ali na avtobus, gredo v kino v družbi punce, fanta ... Nisem kdove kako optimističen, filmu ne kaže dobro.”

Bolj ga privlači gledališče: “Je organska in hipna forma, zato je bliže življenju kakor filmu, ki je povsem drugačen. Tovrstne hibridne predstave, v katerih se gledališče prepleta z glasbo, so žive. In to mi je všeč!”

Gledališka predstava je plod kolektivnega dela, poudarja: “Občinstvo je enako pomembno kot nastopajoči in gradivo. Vsak ima svoje naloge. Gledališče rad primerjam z deskanjem: na svoji mali deski se poženeš na morje, hrbet nastaviš soncu in čakaš na val. Val nisem jaz in val ni niti občinstvo: val nastane ob trku med občinstvom in predstavo, če je ta dobra.”

Ne loteva se samo filmskih in gledaliških nalog - na noge je postavil svojo modno linijo z moškimi oblekami, predlani je kot imetnik enega najbolj cenjenih glasov sodeloval pri zvočni knjigi, Vonnegutovem romanu Breakfast of Champions (Zajtrk prvakov), svojo podobo z glasom vred je posodil video igrici Call of Duty (Klic dolžnosti), v kateri igralci streljajo zombije ... “Izbiraš pač med priložnostmi, za katere si bil izbran,” pravi. “Sprejmem stvari, ki me pritegnejo, stvari, za katere presodim, da mi bodo omogočile zanimivo izkušnjo, me zabavale, kratkočasile, stvari, iz katerih se bom mogoče česa naučil ... Vonneguta sem poznal, bil mi je zelo všeč, tako da sem takoj sprejel ponujeno snemanje Zajtrka prvakov, bilo mi je v čast. Video igrice pa igra moj sin. To je bila sicer čudna, vendar zanimiva izkušnja. Izberem, kar kratkočasi mene, ne morem pa se ukvarjati s tem, kaj si bodo mislili drugi.”

Ni dunajski deček

Na vprašanja odgovarja sproščeno, vendar počasi in zelo premišljeno. Ni videti, da bi se mu kam mudilo, četudi ga zvečer čaka nastop v razprodani dvorani Union. Gostovanje pri nas je novo poglavje v projektu, ki ga je pred petimi leti začel z rusko pianistko Ksenio Kogan. Premierno sta ga predstavila v Južni Koreji s tamkajšnjim komornim orkestrom, sledili so nastopi v Londonu in Berlinu. Z italijanskimi Solisti Aquilani in drugo rusko pianistko, Anastasijo Terenkovo, je zatem nastopil v Helsinkih, Buenos Airesu in Mendozi ter naposled prišel še k nam in v sosednji Čedad, kjer so na festivalu Mittelfest nastopili sinoči.

“Pri ustvarjanju z glasbo moraš biti zelo previden,” v hotelu pojasnjuje novinarjem. “Dobro odigrana klasična glasba ima moč, s katero se ne more kosati nobena druga umetnost, niti Rembrandtove slike ali druge mojstrovine.”

Niti sam, ki je “vajen določnega uspeha na odru”, kakor pravi z nasmeškom, se med predstavo ne more obnašati kot običajno, kadar je tam ob njem še klasična glasba. Mora se ji prilagoditi, sicer bi ga zmlela.

Glasba ga privlači že od nekdaj. Kot otrok je sanjal, da se bo pridružil Dunajskim dečkom: “Videl sem jih na televiziji, včasih so jih ob nedeljah zvečer predvajali na Disneyjevem programu. S svojim sopranom sem se jim hotel pridružiti, a mi nekako ni uspelo. Mislil sem, da lahko izpolniš kak formular, zato sem starše vsako leto vprašal, ali so poslali prijavnico in ali so dobili kak odgovor. Vsako leto so odgovorili: ja, ampak te nočejo. Seveda ni bilo nobene prijavnice, ki bi jo lahko izpolnili.”

A četudi mu ni uspelo postati dunajski deček, je zadnja leta pri več predstavah oder delil s klasičnimi glasbeniki.

Zarota slepcev

V prvem delu ljubljanskega večera oder unionske dvorane najprej zapolnijo I Solisti Aquilani, komorni orkester s polstoletno zgodovino, ki sega po mojstrovinah, ustvarjenih do baroka do naše dobe. V Ljubljani s solistko, slovensko violinistko Lano Trotovšek, najprej tankočutno nanizajo tri stavke Bachovega skoraj tristo let starega Koncerta za violino, godala in continuo v a-molu, zatem pa sami še Šostakovičevo tako tiho in blago kakor tudi glasno in silovito Komorno simfonijo, za godalni orkester razširjeno različico skladateljevega Godalnega kvarteta št. 8 iz leta 1960.

Po premoru se glasbenikom pridruži Anastasja Terenkovo za klavirjem, sprva v popolni temi pa zazveni še tisti glas, ki je igralčev najboljši instrument. Besede, ki jih občuteno niza Malkovich, se izmenjujejo z glasbo, z intepretacijo Koncerta za klavir in godala, ki ga je nemško-ruski skladatelj Alfred Šnitke ustvaril leta 1979: tako igralčev glas kakor klavir in druga glasbila sežejo od mehkih tonov, domala šepeta, pa vse do rohnenja, besnega vpitja, hrupnega blaznenja.

Kompleksni in mračni roman Grobovi in junaki - od leta 1982 ga imamo v prevodu Andreja Capudra - pripoveduje o mladem Martínu, ki nekega dne v domačem Buenos Airesu opazi lepo Aleksandro in se zaljubi vanjo. A Malkovicha je pritegnil drug, zelo temačen lik iz poglavja Poročilo o slepcih - to je monolog Fernanda, Aleksandrinega očeta, utemeljitelja nore teorije zarote, prepričanega, da so se slepci po svetu povezali v vsemogočno sekto.

Roman je aktualen, prikima Malkovich, a tudi opozori: “Žalili bi Sábata in njegovo delo, če bi pomembnost romana utemeljevali z iskanjem vzporednic v na splošno idiotskih vodah današnje svetovne politike in njenih interpretacijah na socialnih omrežjih. Sábato je bil resen pisatelj - nisem pa prepričan, da ta pridevnik pristoji svetovni politiki.”

Tudi sicer se politike ogiba. Med srečanjem z novinarji na vprašanje o hollywoodskem zoperstavljanju predsedniku Donaldu Trumpu odgovori: “O takih rečeh se nerad pogovarjam in jim ne posvečam pozornost. Vem, marsikdo bi rad, da bi govoril tudi o tem. A ne bom. Sem preveč zaposlen.”

Slovenije ni spoznal

Njegovi predniki so s Hrvaškega in tudi on z družino rad uživa na tamkajšnjih plažah: “Ko opravim še z nastopom v Italiji, bomo šli na Hrvaško, a samo za nekaj dni, saj me takoj zatem čaka pot v Kazahstan in še druge naloge. Mogoče se bomo na Hrvaško vrnili pozno jeseni, ne vem. Imam namreč zelo delovno poletje in čaka me prav taka jesen.”

Pobliže mu ni uspelo spoznati niti Slovenije: “Skozi vašo deželo sem prej potoval samo enkrat - bili smo na puljskem filmskem festivalu, a se je začela vojna in rekli so nam, da moramo oditi. Skozi Slovenijo smo se odpeljali v Zagreb, a se med potjo nismo nič ustavljali. In niti zdaj si Slovenije ne bom utegnil ogledati. Takšno pač je življenje, če si na turneji. Moraš delati, nisi turist.”

Z ženo Nicoletto Peyran je več let živel v Franciji, po sporu s tamkajšnjimi oblastmi in obtožbah o davčni goljufiji pa sta deželo zapustila in se vrnila v ZDA. Malkovich je zavrnil očitke in utemeljeval svoj prav. Lani je dobil tožbo zoper francoski časopis Le Monde.

Ne, dnevne politike ne mara. Zato pa toliko bolj obožuje umetnost. V unionski dvorani občinstvo enega močnejših prizorov doživi, ko njegov Fernando stopi naprej in razpreda: “Ime mi je Fernando Vidal Olmos - tri besede, ki so moj pečat, zagotovilo, da sem 'nekaj'. Že od nekdaj se sprašujem, kako lahko oseba odraste, ima želje in sanje, je žrtev katastrof, se vojskuje, izgubi moralne vrednote, korenito spremeni poglede, sčasoma oblikuje čisto drugačna prepričanja in se še vedno imenuje enako - Fernando Vidal Olmos. Je to sploh smiselno? Ali pa morda obstaja neskončna nit, ki se po nekem čudežu nikoli ne pretrga ter ohrani svojo identiteto v vseh spremembah in katastrofah?”

Kakorkoli obrneš - če si John Malkovich, boš John Malkovich tudi ostal!

ANDRAŽ GOMBAČ

---