Glave, ki nas vznemirjajo

V koprski galeriji Loža se na svoji prvi samostojni razstavi v domovini predstavlja Aleksander Velišček, leta 1982 rojen v Šempetru pri Gorici. Umetnik, ki je diplomiral na beneški Akademiji lepih umetnosti, zadnja leta ustvarja prav posebne portrete znanih osebnosti.

KOPER > Aleksander Velišček je pozornost zbudil kot eden od umetnikov iz kroga beneške galerije A+A in je leta 2010 sodeloval na skupinski razstavi AplusA - Hotel International. “Takrat so Aleksander Velišček, Nebojša Despotović, Goran Gogić in Thomas Braida s kustosinjo Domitillo Musella dosegli nekaj neverjetnega, čisto so spremenili našo galerijo in slikarstvo pripeljali do novega izraza,” se je med petkovo otvoritvijo razstave Obalnih galerij spominjala likovna kritičarka dr. Aurora Fonda, ki Veliščku sledi vse odtlej. V njegovem novogoriškem studiu so jo navdušili portreti, ki so bili leta 2015 pod naslovom Gullivers razstavljeni v Benetkah, zdaj pa so še v Loži. “Tu se pokaže materialnost slikarstva, Veliščkove slike so tridimenzionalne, neke vrste skulpture,” ugotavlja Aurora Fonda. So nekonvencionalne upodobitve najrazličnejših osebnosti: tu so pisatelj in skladatelj Anthony Burgess, šahist Gari Kasparov, umetnik Jeff Koons, filozofa Martin Heidegger in Michel Foucault, ustanovitelj WikiLeaksa Julian Assange, žvižgača Chelsea Manning in Edward Snowden, režiserja Stanley Kubrick in Mario Monicelli, veteran francoskega odporniškega gibanja in diplomat Stéphane Hessel, jezikoslovec in politični aktivist Noam Chomsky, novinarka Ana Politkovska ...

Njihove poteze so izrazite, kažejo znake silovitega političnega boja in kakor Swiftov Guliver je tudi tu človeška figura ujeta, a ne v vrvi, marveč v strukture in kovinske spoje. Že ob beneški razstavi je Sandro Pignotti iz galerije A+A opozoril, da besedo gulliver v pomenu glava uporablja tudi Burgess v kultnem romanu Peklenska pomaranča, kjer zaživi posebna govorica, argo nasdat, nastal z združevanjem angleških in ruskih besed.

Sorodna peklenska nasilnost sodobne družbe brbota tudi pod Veliščkovimi portreti. Avtor je obiskovalcem pojasnil, da se je pri delu igral zlasti z razmerjem med predmetom in eksistenco: “Ponavlja se ovalna forma, a vsaka prinaša drugo osebnost, drugo eksistenco. Na primer, upodobil sem šahista Kasparova. Rad imam šah in vem, da je več kot igra, da je življenjski koncept. Upodobil sem Kasparova, ki je šahist, obenem pa intelektualec, politično se je angažiral, se zoperstavil Putinu ... Zdaj pa je objekt na polički v Kopru. Zanimajo me tovrstni kontrasti.”

Pobarali smo ga še, kako izbira portretirance? “Upodobim tiste, ki me izzovejo. Preberem kaj Foucaultovega, pritegne me, poiščem še kaj, raziskujem ... In dobim zamisel za sliko,” pojasnjuje. Med portreti v Loži je samo eden slovenski - Ivan Cankar. “Res je, naslikal pa sem že tudi Slavoja Žižka,” prikima. “Pritegnila sta me s svojimi izjemno kakovostnimi deli. Zlasti Cankar, ki je čudovit mojster. Navdušil me je že v šoli.”

Količkaj pozoren obiskovalec opazi, da Velišček upodablja osebnosti, ki so vznemirjale - ali pa še vznemirjajo - sočasno družbo. “Res je. Slikam ustvarjalne ljudi, ki so zvesti svoji ideji, ljudi, ki so, kot se reče, glave. Zato tudi takšni portreti. Dela pa se lotim kot kipar - poiščem čim več fotografij, posnetke iz različnih zornih kotov, zatem pa upodobim glavo - kot bi jo kipar, le da slikam.”

Razstava bo v Loži na ogled do 29. oktobra.

ANDRAŽ GOMBAČ

---