Hiša razpokanih sanj

Romaneskni prvenec gledališke režiserke Ivane Djilas je izšel pred mesecem dni, v teh dneh pa je na poti v tiskarno že prvi ponatis.

KOPER > Hiša, ki jo je Ivana Djilas predsinočnjim predstavila v koprskem Domu knjige,ima svoje temelje v kolumnah, ki jih je avtorica pisala za revijo Mladina. Roman pretresljivo pa tudi z obilico humorja izriše portret generacije, stare približno 40 let. Generacije, ki je zrasla v prepričanju, da bo s pridnostjo in znanjem uspela, nekaj dosegla ter si s tem ustvarila življenje, kakor si ga je predstavljala. Da bo imela lastno hišo (po možnosti z vrtom), dva otroka, avto in psa, a se je prisiljena soočiti z dejstvom, da si ga ne more (več) privoščiti. Da so to dobesedno sanje na kredit, ki ga bo morala odplačevati še nadaljnjih 30 ali več let.

Kako povedati zgodbo?

V kolumni Zgodba o neuspehu, objavljeni pred približno dvema letoma, je Ivana Djilas opisala lastno izkušnjo. Z možem sta v času nepremičninskega buma kupila hišo, a kriza je stvari postavila na glavo. Pokazala je, da je kredit prehudo finančno breme, in ju postavila pred dejstvo: življenja, kakršnega si želita, si ne moreta (več) privoščiti. Hišo sta začela prodajati.

Kolumna je podrla rekorde: v le nekaj dneh je dosegla 120.000 klikov. Kmalu potem je urednica Cankarjeve založbe Ana Ugrinović avtorici ponudila, da bi napisala knjigo. A Hiša ni povsem avtobiografska zgodba. Lastna izkušnja je bila za avtorico le izhodišče, na katerem je začela graditi roman. “Do zgodbe sem se obnašala kot do gledališke predstave. Jasno mi je bilo, da mora imeti rep in glavo: če je treba nekemu prizoru nekaj dodati, dodaš, sicer odvzameš, stopnjevati moraš vzdušje, delati poudarke,” je pot do romana opisala v pogovoru z Jedrt Jež Furlan. Tako literatura kot gledališče namreč pripovedujeta zgodbe. “Ko sem režirala predstavo Tisoč in ena noč v Mestnem gledališču ljubljanskem, sem precej raziskovala pripovedovanje. Ugotovila sem, da zgodba najučinkoviteje seže do drugega, če jo oklestiš pridevnikov. Stem daš človeku možnost, da si stvari predstavlja. In to je bilo eno od mojih pravil pri pisanju,” je v Domu knjige med drugim povedala Ivana Djilas.

Posameznik proti družbi

Odločila se je, da bo v romanu razvila temi, o katerih je pisala v kolumnah Zgodba o neuspehu in Mlade mame, pri štiridesetih. Tudi sicer najraje piše o tistem,kar se na prvi pogled zdi nepomembno, preveč osebno in premajhno. Zanimajo jo teme, o katerih se običajno ne upamo pogovarjati, a zadevajo vse.Kajti prav v njih se skriva tisto, kar Ivano Djilas pri pisanju najbolj privlači - konflikt med posameznikom in družbo. In z naraščanjem krize se to neskladje vse bolj in bolj poglablja.

Hiša pripoveduje zgodbo o osebni, družbeni in družinski krizi. In išče odgovor, kaj se je zgodilo s sanjami neke generacije. In koliko ima ta sploh izbire: “Kot družba sanjamo sanje srednjega sloja. Sanjamo ekonomsko varnost. To bi po naših predstavah morali doseči približno pri štiridesetih. To so leta, ko je ves svet tvoj in bi moral zanj prevzeti odgovornost. To je trenutek,za katerega si se šolal in pripravljal. A družba se spreminja, ekonomski sistem prav tako, mi pa tem hitrim spremembam ne zmoremo slediti.”

Generacija, ki je danes stara približno 40 let, je “padla” iz enega družbenega sistema v drugega. To je potegnilo za seboj marsikaj: popolnoma druge vrednote, drugačen odnos do denarja, do tega, kaj je treba imeti, na kakšen način se je treba postavljati zase: “Današnji čas zahteva neko drugo vrsto obnašanja. Naši generaciji je bila obljubljena varnost; nekaj v smislu služba bo, nihče ne bo umrl od lakote ... Padli pa smo v sistem, kjer je kriza postala način življenja. In potem kar naenkrat ugotoviš, da traja že tako dolgo, da te je začela spreminjati.” Sanje še vedno so, vendar precej načete in razpokane.

Ivana Djilas z družino še vedno živi v hiši, ki je glavna junakinja njenega prvega romana. In ne, trenutno ne piše: “Pokvarila se nam je elektrika, prišel je mojster, razbil steno in zdaj belim. Mislim, da je hiši dovolj tega, da jo kar naprej opravljam, in se je odločila, da se mi maščuje.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---