Ne bojim se tega, kar sem

Akademski slikar Gani Llalloshi na platna prinaša tisto, kar se mu dogaja. Pred dvema mesecema je v galeriji Insula v ciklu My balcony z gledalci delil razglede s svojega lucijskega balkona, v teh dneh pa jih v koprski galeriji Meduza s serijo akvarelov vabi, da zaplešejo z njim.

Gani Llalloshi se s ciklom Dance with me gledalcem prvič 
predstavlja z akvareli.  Foto: Maksimiljana Ipavec
Gani Llalloshi se s ciklom Dance with me gledalcem prvič predstavlja z akvareli.  Foto: Maksimiljana Ipavec

KOPER > Cikel Dance with me je Gani Llalloshi prvič pokazal lani februarja na razstavi v Ljubljani, koprska postavitev pa je zaradi razstavnega prostora seveda nekoliko drugačna. Avtor, ki je študij slikarstva v rojstni Prištini nadaljeval s specialko na ljubljanski akademiji za likovno umetnost, s svojo umetnostjo pogosto kritično in z veliko mero (samo)ironije komentira družbene razmere, velikokrat pa se prek slikarstva tudi vrača k svojim koreninam. V svojem delu je vselej prvooseben, na kar pogosto namigujejo že naslovi njegovih del: “Ne bojim se tega, kar sem. Slikarstvo je po eni strani moj dialog s samim seboj, s tistim, kar čutim kot lasten intimni svet, po drugi strani pa tudi moja večna borba s stereotipi.”

Za ciklus Dance with me bi lahko rekli, da vsebinsko poganja in raste iz projekta Nostalgie, v katerem je fantazijske krajine obdal z barvno bordurno dekoracijo preprog oziroma čilimov. “Ples me je prevzel že od malega. Spomnim se, kako sem občudoval vrtenje plesalk in mogočne postave plesalcev ter se sam pri sebi tudi nekoliko čudil moškim v krilih,” pripoveduje med smehom in doda, da želi s ciklom akvarelov gledalca popeljati med sporočila plesnih obredov, ki jih v svojem spominu ohranja kot odraz stanja duha in večno pozitivnih čustev: ljubezni, dvorjenja, sreče, veselja do življenja pa tudi dostojanstva ter spoštovanja do sočloveka.

Pri nastajanju najnovejših del je precej raziskoval ljudske plese, ki so jih v južni, epirski Albaniji plesali predvsem predstavniki plemiškega sloja, a če bi Dance with me dojemali samo kot upodobitev folklornega motiva, bi bilo krivično. Llalloshi namreč tudi tokrat raziskuje likovni medij. “Prvič razstavljam akvarele, sicer delam predvsem z akrilnimi barvami. Pri upodobitvah plesalcev, njihovih korakov in obratov me je zanimalo, kako z vizualno govorico ustvarili občutek gibanja in zvoka. Zato se mi je zdelo, da lahko poetičnost, milino pa tudi neulovljivost, ki jo nosi s seboj ta tema, upodobim le v akvarelu ... Ni me namreč zanimala dokumentaristična upodobitev noše, še zdaleč ne, vznemirjal me je anagram figure in predvsem to, kako deluje barva kot ploskev, kot madež,” pojasni umetnik. In doda, da ga je zanimala figura, predvsem pa noša, pri kateri prevladuje bela, s črnimi, rdečimi in zlatimi poudarki. Figure plesalcev v ciklu Dance with me so simetrične in verjetno tudi zato, kot pravi kustosinja Tatjana Sirk, “delujejo kot nekakšni pastelni Rorschachovi madeži, a se kmalu izkristalizirajo v sublimne podobe plesalcev.”Plesalcev, ki se pred gledalčevimi očmi zavrtijo kot nosilci tradicije in predvsem varuhi tistega, kar je v človeku svetlo in plemenito.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano