NoAir z upanjem v milnem mehurčku (video)
Niti klimatska naprava sinoči ni mogla preprečiti ozračju v Centru mladih Koper, da bi se dodobra razgrelo. Pa ne zaradi zunanje brezzračne sopare, gorečnost se je po prostoru širila z odra, kjer so stali štirje člani skupine NoAir in vsak s svojim inštrumentom v roki uprizorili preobrazbo ranljivega povprečneža v superčloveka.
Odpri galerijo
KOPER
>
Superhuman, nadčlovek. Tako je naslov drugemu, pravkar izdanemu albumu koprske skupine NoAir, ki je naslednik prvenca Existential iz leta 2014. Sinočnja predstavitev v koprskem CMK pravzaprav ni bila premierna v pravem pomenu besede, saj so fantje - pevec in kitarist Maks Bembič, basist Jaša Hedžet Jajo, kitarist Aleksander Družina Sandoc in bobnar Gregor Brajkovič Brajko - domala vse pesmi, ki tvorijo nov album, že igrali v živo pred občinstvom. Material za nov album so namreč spravili pod streho že pred letom dni, nakar se je nekoliko zavleklo s piljenjem do popolnosti.
Srž nove NoAirove alter-pop-rock popolnosti je na neki način prav nepopolnost. V primerjavi s prvim albumom je zvok, ki ga je za novo ploščo obdelal Robi Bulešič, bolj surov, ritmi so ponekod trši, pevčev vokal bolj razgaljen, zgodba, ki jo pripovedujejo, pa bolj kruta in tako še bolj družbeno kritična. Govori o pritisku sodobne družbe na posameznika, ki se, zato da v tej družbi preživi, vse bolj spreminja v brzčutnega superčloveka, v robota. Vsaka od osmih pesmi na albumu predstavlja eno od stopenj preobrazbe, prav zato so jih v živo odigrali v enakem vrstnem redu kot na plošči. Ključni preobrat se zgodi pri pesmi Switcher, ki je tudi prvi singel albuma Superhuman, zanj pa so v sodelovanju z izolsko Riibo posneli tudi videospot.
Surovosti, ki je pomešana z melanholijo prihajala z odra med mlado občinstvo CMK, so skozi dimno zaveso, obarvano z reflektorskimi žarki, prihajali naproti milni mehurčki. Mladež v prvih vrstah je namreč z navdušenjem sprejela povabilo skupine k tovrstnemu soustvarjanju koncertne scene. In medtem ko se je odrska preobrazba v brezčutnega nadčloveka zaključevala z elektronskimi učinki, ki so vse bolj preraščali v kaotičen hrup, so se lebdeči milni mehurčki zdeli kot njegovo pomirjujoče nasprotje. Kot krhki nosilci upanja, da bo človek na koncu vendarle ostal le človek. ILONA DOLENC