Pluti je treba!

Navigare necesse est, dokumentarec Radovana Čoka, se je pravzaprav začel na zelo majhnem formatu - s serijo poštnih znamk o Martinu Krpanu in Rogu, prvih ladjah Splošne plovbe, ki so ju predstavili v Pomorskem muzeju. Tako se je režiserju in scenaristu utrnila zamisel o filmski upodobitvi slovenskega pomorstva. Pomorstvo so ljudje in tudi film niza predvsem spomine pomorcev. Ali kot pravi eden od njih, Milan Kuzmič: “Ladja kot objekt plovbe je pomembna, ampak vdahniti ji je treba dušo, to pa je posadka.”

PIRAN >Film Navigare necesse est (Pluti je treba), ki so ga v četrtek zvečer premierno predvajali na vrtu Pastoralno-kulturnega centra v Piranu, se začne na delčku slovenskega ozemlja med Trstom in Devinom, ki so ga tisočletja obvladovali slovenski ribiči; pred prvo svetovno vojno je bilo tam 500 profesionalnih ribičev s 450 čolni.

A osrednjo vlogo ima razvoj pomorstva v Sloveniji po drugi svetovni vojni in po londonskem memorandumu leta 1954, ko so Slovenci dobili svojo obalo, a premaknjeno na istrski prostor. Obenem pa izgubili. “Takoj po vojni je tu vladalo veliko morsko mrtvilo. Italijanski optanti so s seboj odpeljali tudi lesene ladje,” pravi zgodovinarka iz Pomorskega muzeja Nadja Terčon, ki je izsledke iz svoje knjige Usidrali smo se na morje prispevala tudi v scenarij Radovana Čoka.

Pri nastanku filma so sodelovali Jože Pirjevec, Franko Košuta, Nadja Terčon, Duška Žitko Podgornik, Ciril Derganc, Milan Kuzmič, Jože Utenkar, Boris Cavazza, Valerij Bizjak, Venceslav Hvala, Žarko Margon, Giorgio Ribarič, Marjan Matevljič, Miloš Oblak, Vinko Oblak. Pa tudi Lavro Veber, Tilen Jakomin, Filip Rupnik, Luka Bonaca, Darko Nikolovski, Jošt Car in Gašper Šenica. Producent filma je Arsmedia, nastal pa je s podporo Filmskega sklada v koprodukciji RTV Slovenije in Pomorskega muzeja Piran.

Slovensko pomorstvo je zraslo iz nič. In to po zaslugi Udbe, ki je s tihotapljenjem kave in cigaret v tujini prišla do veliko denarja, pripoveduje Terčonova. Tako so kupili tudi prvo ladjo Sirob, in jo kasneje preimenovali v Martina Krpana. 22. oktobra 1954 pa je bila ustanovljena Splošna plovba. “Potrebovala je izkušene poveljnike, in eden od njih je bil Baldomir Podgornik, ki je s prvo čezoceanko Rog kot prvo slovensko ladjo obkrožil svet,” opisuje kustosinja Pomorskega muzeja Duška Žitko, ki je o poveljniku pripravila odmevno razstavo v Pomorskem muzeju. Ustanovitev Splošne plovbe je pripomogla tudi k ustanovitvi pomorske šole, ki je že prvo leto privabila veliko fantov in tudi dve dekleti.

Moj očka ima konjička dva in Trzinka

Med njimi je bil tudi Milan Kuzmič, ki se spominja, kako je kot dijak v Murski Soboti takratne veljake na okraju prosil za štipendijo za Pomorsko šolo v Piranu, pa so mu odvrnili, da na Muri ne rabijo mornarjev. “Ne na Müri, na mürji pa. Vse stvari pridejo po mürji,” se v prekmurščini spominja svojega vztrajanja.

Boris Cavazza slikovito, kot igralcu pritiče, opisuje, kako trd je bil prehod s šolske jadrnice Lavsa, s katero so dijaki pluli ob jadranski obali, v umazano in hrupno strojnico tovorne ladje Ljubljana.

Valerij Bizjak je po zaslugi odločitve za pomorski poklic prvič videl svojo najstarejšo sestro, in to na izhodu iz Panamskega prekopa: “Ona je šla s trebuhom za kruhom že precej pred drugo svetovno vojno in se nisva poznala. Pred prihodom v Panamo sem ji poslal radiogram, da se dobiva nekje ob izhodu iz prekopa, kjer se bom izkrcal in da bom prepeval Moj očka ima konjička dva, da me bo našla.”

Žarko Margon deli spomine iz obdobja, ko so se na Goranki in drugih linijskih ladjah Splošne plovbe šli tudi potniški turizem in gostili po več deset potnikov, večinoma upokojenih Američanov in Kanadčanov. “Na koncu potovanja so vsi znali v slovenščini zapeti Trzinko,” se smeje Margon.

Komu je koristila prodaja Splošne plovbe?

Konec 50-minutnega filma je grenak. Komaj osamosvojena Slovenija je že 7. marca 1991 sprejela resolucija o pomorski usmeritvi, a v 25 letih se izkazuje, da so to le mrtve črke na papirju.

Jože Utenkar, ki do potankosti pozna čisto vse ladje, ki so v zgodovini plule v floti Splošne plovbe, obžaluje, da je država prodala edinega ladjarja. “Denar od prodaje je poniknil v Sodu in Kadu, državljani nismo imeli prav nobene koristi, niti cent ni končal, kjer bi pričakoval, za razvoj gospodarskih dejavnosti,” ugotavlja.

“Na ladjah smo dobili le skopo obvestilo, da se podjetje prodaja, in bili smo začudeni. In tudi malo užaloščeni,” dodaja Giorgio Ribarič, dolgoletni predsednik združenja poveljnikov.

A režiser Radovan Čok vendarle ponudi tudi upanje. “Vsa čast dijakom, ki se kljub vsemu danes še odločajo za pomorski poklic,” je sklenil premiero filma v Piranu.

KATJA GLEŠČIČ

---