Temeljit, strog, a tudi negotov

Le kdo od slovenskih šolarjev ni gulil Slovenske slovnice dr. Jožeta Toporišiča? In le kdo, vsaj vsak tretji javni uslužbenec, učitelj, novinar, ni kdaj pa kdaj segel po Slovenskem pravopisu? Ne nazadnje ne gre pozabiti številnih jezikoslovnih polemik v času, ko so v naš jezik začele vdirati tuje besede, pred katerimi je slovenščino prvi branil ravno dr. Toporišič.

LJUBLJANA > V častitljivi starosti 88 let je umrl dr.Jože Toporišič, rojen v Brežicah, predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani in plodovit avtor številnih jezikoslovnih publikacij (1200 bibliografskih enot z vsaj 70 avtorskimi in uredniškimi monografijami). V času, ko so v slovenski jezik zaradi tehnološkega napredka začele vdirati tuje besede, ki niso imele v slovenščini svoje različice, se je Toporišič prvi postavil na okope v bran slovenščini.

“Tako kot se za vsako staro kosmato pesem na pamet trdi, da je gotovo Prešernova, se vsaka jezikovna novotarija pripisuje Jožetu Toporišiču. Seveda je daleč od resnice, da bi bil veliki mojster odgovoren za vse jezikovne spremembe, na primer razvpite zgoščenke že ni on spravil v jezikovni obtok; sporoča pa nam to pripisovanje dovolj jasno, kako močno je bil veliki jezikoslovec udeležen pri našem kulturnem samoopredeljevanju. In zato tudi večkrat kritiziran,” je včeraj na blogu zapisal slavist Miran Hladnik. “Le kako bomo zdaj, ko ga ni več, sproščali svoje nelagodje ob materinščini?” še javno sprašuje Hladnik.

Toporišičeva doktorantka dr. Ada Vidovič Muha (doma iz Šempetra, kakor po domače pravi rodni Pivki) je za naš časnik o kolegu povedala, da je profesorjevo osrednje delo, ki je v veliki meri premaknilo slovensko jezikoslovno misel 20. stoletja v moderne okvire evropskega jezikoslovja, vsekakor obsežna Slovenska slovnica (1976). “Koncept Toporišičeve slovnice temelji na prehodu od površinsko opisnega razumevanja jezika v poskus vzpostavitve smiselne vsebinske povezave jezikovnih prvin, ki tvorijo koherenten (jezikovni) sistem,” pojasnjuje Vidovičeva.

In poudari, da sta si bila Toporišič in njegova kolegica, kritična in hkrati konstruktivna jezikoslovka dr. Breda Pogorelec (1928-2006), jezikovno nazorsko blizu, pa čeprav so na fakulteti med študenti o njiju ves čas krožile drugačne govorice. “Nobene konceptualne polemike, ki bi pričala o nasprotnem, ni ostalo za njima. Bistveno se mi zdi, da vsak raziskovalec - jezikoslovec, ki se ukvarja z maternim jezikom pa sploh - v času svojega aktivnega strokovnega življenja naredi vse, kar more in zmore, da se torej trudi pustiti svojo sled. Samo v takem kontekstu se lahko sproti vzpostavljajo konstruktivno polemična razmerja tako znotraj slovenističnega jezikoslovja kot tudi navzven,” poudarja Ada Vidovič Muha.

Velikega kolega se spominja tudi slavist in upokojeni predavatelj na tržaški filozofski fakulteti dr. Zoltan Jan: “Pobližje sva se spoznala, ko je prihajal predavat na Univerzo v Trstu. Zelo me je presenetilo, kako krhek in občutljiv človek je bil. Zelo drugačen od človeka, kakršnega je poznala javnost - kot zagrizenega polemika, ki ne odstopa od svojih načel. Jože Toporišič je bil svoji jezikoslovni veličini navkljub prepričan, da ni cenjen. Najbrž je tako nezaupanje vase izviralo iz travmatičnih let njegovega otroštva med vojno, ko so družino izselili v nemška delovna taborišča v Šlezijo.”

Toporišiču je po vojni doštudiral v Ljubljani, bil je eden redkih slavistov, ki je v tistem času tudi doktoriral. Novogoriški slavist se ga spomni tudi kot izredno pozornega do kolegov, pa tudi nekoliko preveč prizadetega ob nasprotovanju slavistov njegovi normi pisanja lastnih imen ustanov (npr. OŠ Cirila Kosmača namesto OŠ Ciril Kosmač).

“So ga pa kolegi tudi hvalili, a si je mislil, da se norčujejo iz njega, tako nezaupljiv je bil,” še niza spomine dr. Jan, ki je velikega jezikoslovca cenil še zato, ker je z veseljem in požrtvovalnostjo sodeloval pri lokalnih pobudah, kot denimo pri simpoziju Škrabčevi dnevi v Gorici.

Koprska slavistka dr. Vladka Tucovič, asistentka in lektorica za slovenski jezik na Univerzi na Primorskem, poudarja:“Njegova Slovenska slovnica je poleg Slovenskega pravopisa in Slovarja slovenskega knjižnega jezika še zmeraj ena temeljnih knjig, ki je lektorju v vsakodnevno pomoč. Nazadnje smo s študenti iskali odgovor o upravičeni rabi zaimka naš namesto povratnega svojilnega svoj. Precej črnila smo prelili, dokler nismo odgovora našli tam, kjer je še zmeraj večina odgovorov na vprašanja o slovenskem jeziku - v Toporišičevi Slovenski slovnici.”

Ob pogledu nanj se je dr. Tucovič zmeraj vprašala, kako in kdaj mu je uspelo toliko raziskati in napisati. Ob izidu Slovenskega pravopisa 2001 se je nanj usula toča kritike. “Bila sem priča, ko se je branil napadov in vneto pojasnjeval svoje strokovne odločitve,” se spominja Vladka Tucovič. “Ne drži, da bi bil kriv za vse, kar ljudem pri rabi standardne slovenščine ni (bilo) po godu, take obtožbe na njegov račun so se mi vedno zdele krivične.”

Solkanec dr. Igor Saksida, slavist in predavatelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in Kopru, pa poleg Toporišičevega izjemno plodovitega opusa ne pozabi izpostaviti, da je bil, posebno med družabnimi dogodki, tudi izredno duhovit: ”Bil je izvrsten univerzitetni učitelj, na predavanjih izčrpen, na izpitih strog, v pričakovanjih zmeraj zahteven, pri ocenjevanju pravičen. Dr. Toporišič je zagotovo eno večjih imen slovenskega jezikoslovja.”

LEA KALC FURLANIČ

---