“Vsak slikar slika sebe”

V sedemdesetih letih je na sloviti likovni akademiji v Firencah študiralo pet Primorcev: Ivan Rob, Herko Saksida, Rajko Apollonio, Fedja Žbona in Erik Lovko. V Goriškem muzeju so se predlani odločili, da s preglednimi razstavami občinstvu ponudijo vpogled v opus teh umetnikov, še zlasti v njihova zgodnja dela. Lani so pogledali v likovno ustvarjalnost Ivana Roba, do konca februarja pa se na gradu Dobrovo razteza likovni svet Postojnčana Erika Lovka (1953-2009).

DOBROVO > Ob misli na umetnost Erika Lovka pred gledalčevimi očmi vzniknejo močna, jedra telesa. Mimo herojskih postav širokih ramen in jasnih oči neslišno švigajo ameriške cestne križarke, iz bučanja sienskih kontrad se lušči igranje “muzičistov”, mimo njih se vrtijo plesalci tanga ... Približno tak je pogled na likovni svet slikarja, ki nikoli ni skrival, da je tudi kipar. Umetnika, ki je v slovenski likovni prostor prinašal sonce, svetlobo in vzdušje Mediterana. Likovnika, ki je tako kot Kandinsky verjel, da slika razvije iste energije kakor glasba.

Na razstavi, ki je na ogled na gradu Dobrovo - pripravila sta jo kustos Goriškega muzeja Herko Saksida in umetnostna zgodovinarka Klavdija Figelj v tesnem sodelovanju z umetnikovo hčerko Majo - pa Lovka spoznamo tudi kot študenta likovne akademije v Firencah in dobimo vpogled v vse tisto, kar ga je kot umetnika oblikovalo. Za Figljevo, ki je tudi avtorica besedila, objavljenega v katalogu, je bilo še posebej dragoceno, da je v roke dobila Lovkove dnevnike. 23. novembra leta 2000 je zapisal: “Predvčerajšnjim sem se vrnil iz Goriških brd. Super. Zelo sem bil presenečen, ko sem videl oziroma uzrl te griče. Veliko presenečenje zame. Če bi si želel imeti nekje v Sloveniji hišo, bi si izbral to pokrajino. Medana ali nekje blizu.”

“Z novim soncem štartam”

“Ko je začenjal novo sliko ali skulpturo, je čutil potrebo, da trenutek zapiše v svoj dnevnik,” v katalogu zapiše Klavdija Figelj. Lovko je vztrajno skozi besede lovil prve trenutke ustvarjalnega akta in pisal o prebliskih ter idejah, ki so se porajali, ko se je loteval svojih del. “Danes sem začel slikati novo sliko ... Počutil sem se kot slikar Altamire ... Že 100 let nas prepričujejo, predvsem tisti, ki ne slikajo, o smrti umetnosti; no, jaz osebno imam rajši slikarstvo kot nakladanje,” je zapisal v svoj dnevnik 30. septembra 2000. Eno od pisem, ki ga je poslal Saksidi, s katerim sta skupaj študirala v Firencah, pa je končal z besedami: “Torej, čakam na maj in z novim soncem štartam.”

V njegovem slikarstvu žari sonce. Umetnostni zgodovinar dr. Lev Menaše je leta 2005 v umetnikovi monografiji zapisal, da je prav Lovko tisti, ki najbolje predstavlja južni, mediteranski pol slovenske umetnosti. Klavdija Figelj pa pravi, da ob Lovku vedno pomisli na rumeno barvo.

Slikarstvo, v katerem odzvanja glasba

“Barvno mislim v smeri štirih barv alkimije: črna, rdeča, rumena, bela,” je nekoč zapisal Lovko. Že slike, ki so nastale med študijem v Firencah, kažejo, da so mu ležali kompleksni barvni in geometrični oblikovni odnosi, s katerimi je gradil premišljene in harmonične tvorbe, med drugim ugotavlja soavtorica razstave. In ena takšnih je Trio: naslikal jo je leta 1976 in se v njej kot 23-letni študent suvereno spustil v zapleten likovni jezik kubizma; obvladal ga je vehementno in suvereno. “To je slika, utemeljena sama v sebi, celovita, ujema se s celoto stvari, z vesoljem; je organizem,” meni Figljeva.

Erik Lovko je študijsko pot začel leta 1972 na beneški Akademiji lepih umetnosti pri profesorju Edmondu Bacciju. Nato se je prepisal na Akademijo lepih umetnosti v Firence, kjer je študiral pri profesorjih Turchiuaruju in Silviu Loffredu; pri slednjem je diplomiral leta 1976. Študij je nadaljeval na kiparski specialki na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Slavku Tihcu in jo leta 1979 tudi končal. Dve leti je deloval kot svobodni umetnik, od leta 1981 je bil zaposlen kot profesor umetnostne vzgoje v Šolskem centru Postojna, kjer se je leta 2006 upokojil. Od leta 1976, ko se je prvi samostojno predstavil v Circolo ENEL v Firencah, je imel več kot 70 samostojnih razstav, sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini.

Trio pa je ključen tudi zaradi tematike; na tej sliki namreč Lovko upodobi glasbenike - temo, h kateri se vrača skozi ves opus in jo razvije v neslutene razsežnosti. V svoj dnevnik je med drugim zapisal, da ga risanje glasbenikov sprošča in mu daje lep izgovor za miselna poigravanja: “Nisem imel te sreče, da bi lahko igral na kakšen instrument, a ta svet me privlači ... Doživljam ga v tišini, vendar ga barvno čutim.”

Potovanje skozi opus Erika Lovka na gradu Dobrovo ima 45 postaj: slik, risb, grafik in skulptur. “Vsak slikar slika sebe,” je nekoč zapisal. Nekaj časa se je Lovko počutil predvsem kipar, v 90. leta prejšnjega stoletja pa je vstopil kot slikar in svoj opus dograjeval s platni, na katerih se, kot lahko preberemo v katalogu, dogaja življenje z vso svojo dialektiko in upanjem. Risal je do zadnjega - njegov poslednji ciklus, ki je na Dobrovem prvič predstavljen javnosti, je nastal v ljubljanskem Kliničnem centru.

Nekoč je dejal, da njegova dela nudijo atmosfero za spoznavanje, Klavdija Figelj pa meni, da še veliko več: “Erik Lovko je uspel izpolniti poglavitne naloge umetnosti: s svojimi deli prenaša spomin, daje upanje, nas uravnoteži, nas opominja, da nismo edini, ki nas je strah in morda trpimo, nam odpre oči, da vidimo čez nesmiselnost vsakdana ter občutimo krhkost in lepoto planeta.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---