Zavist in obup, oba zelo smešna

Kar šest novitet Mladinske knjige so včeraj predstavili v ljubljanski knjigarni Konzorcij. Med izvirnimi in prevodnimi leposlovnimi deli za otroke in mladino je tudi knjiga Nisem smrklja, pri kateri sta moči združili ustvarjalki z Goriškega: pisateljica Nataša Konc Lorenzutti in ilustratorka Ana Zavadlav.

LJUBLJANA > “Že konec avgusta je izšla knjiga, ki je sploh še nismo utegnili predstaviti, pa me že kličejo in sprašujejo, kdaj bo drugi del,” je urednica Alenka Veler pričela predstavitev napetega romana Pošastne varuške, ki jo je finska pisateljica Tuutikki Tolonen v izvirniku izdala lani, prevedla pa jo je Julija Potrč.

Duhovito in bridko

Knjiga, ki je doslej prevedena v dvajset jezikov, po njej pa že snemajo film, pripoveduje o mamah, ki prejmejo povabilo za brezplačne počitnice, za njihove otroke pa bodo medtem skrbele varuške - pošasti, ljubke, velike, kosmate, nenavadne ... “To je zgodba o prijateljstvu, o drugačnosti, o tem, kako se postaviti zase,” pojasnjuje urednica, navdušena nad “odbitim” skandinavskim humorjem, ki kratkočasi tako odrasle kakor mlajše bralce. In še odgovor tistim, ki čakajo drugi del knjige - je že preveden, izšel bo v začetku prihodnjega leta.

Slabše se je med slovenskimi bralci prijela izvrstna literatura prav tako finske pisateljice in ilustratorke, že pokojne Tove Jansson, obžaluje urednica Irena Matko Lukan. A na založbi so se kljub temu odločili, da postopoma prevedejo vse njene knjige.

Urednica je pohvalila še vselej brezhibno delo prevajalke Nade Grošelj, ki je tokrat poslovenila roman Muminočka in morje - tudi v njem so v središču mumini, duhovita domišljijska bitja, ki se v novi epizodi odpravijo na družinski izlet, jo mahnejo na samotni otok sredi morja.

Leta 1942 izumljeni mumini so bili sprva namenjeni otrokom, je pojasnila prevajalka: “Potem pa so, podobno kot knjige o Harryju Potterju, romani postajali vse obsežnejši in zahtevnejši. Že lani v slovenščini izdani Muminočkovi spomini so polni ironije in samoironije, ki pritegneta tudi odraslega bralca. Nova knjiga gre še korak naprej, mumini zdaj zapustijo svoj varni dom in se odločijo, da začnejo znova, si kot Robinzon ustvarijo novo civilizacijo.”

Plodovita in uspešna pisateljica Nataša Konc Lorenzutti si je zgodbe o Poloni, zbrane v knjigi Nisem smrklja, zamislila kot dekliško varianto Enajstnika, ki se je lepo prijel. “Polona sicer še nima enajst let, ima jih osem, a skozi knjigo raste,” pojasnjuje. “Ima tudi dva brata, tako da knjiga ni samo za punce.”

Zgodbe, ki jih je pisala več let, je zdaj povezala z medzgodbami, vpletla še več dogajanja, tako zabavnega kakor bridkega, in svojo junakinjo spremljala med razvijanjem v svetovljansko glasbenico. Njeno pripovedovanje odlikuje humor, knjigo pa so obogatile še ilustracije Ane Zavadlav, ki se je pri slikanju otrok in drugih ogibala zlasti stereotipom in prizorom, ki bi lahko delovali dolgočasno. Pri njenem delu likovni urednik Pavle Učakar občuduje zlasti odločnost, samozavest: “Njene ilustracije so premišljene in obenem povsem sproščene. Ima tudi izjemen občutek za govorico telesa. Punčko zna naslikati v drži, ki nam sporoča cel kup stvari.”

Kolegičino mojstrstvo občuduje tudi Tanja Komadina, ki je ilustrirala knjigo Mihe MazzinijaZelena pošast. Imela je zelo težko delo, soglašajo njeni sodelavci, saj se je družbenokritični pisatelj tokrat lotil zavisti, v kateri noče videti samo uničevalne sile, marveč tudi gonilo napredka. Vse lepo in prav, a kako to čustvo upodobiti, ga pokazati očem? Tanja Komadina se je odločila, da seže zlasti po zeleni barvi, ki jo običajno povezujemo z zavistjo. In tako je “zelena od zavisti” tudi knjiga, v kateri deklico Lucijo napade nenavadna pošast, utelešena zavist.

Med ilustratorji ne najdeš zavisti

Med Slovenci je morda res veliko zavisti in nekateri cehovski krogi kar pokajo od nje, je prikimal Učakar. A ugotavlja, da je zlepa ne zasledi med slovenskimi ilustratorji: “Izjemno so povezani, mnogi so celo prijatelji.”

Nekaj zavisti, ki je čuti do literarnega kolega, je včeraj v šali priznal tudi Milan Dekleva. Spet je namreč prevajal silno zabavnega, za privlačne bizarnosti nadarjenega Davida Walliamsa, najbolj priljubljenega avtorja za otroke v Angliji, komercialno strašno uspešnega. Dekleva mu je tokrat slovenski glas posodil pri obsežnejši knjigi Vsi ti brezupno obupni otroci in slikanici V naši šoli je kača. Walliams sicer ni vrhunski kakor Roald Dahl, s katerim ga radi primerjajo, a je dragocen, ker k branju priteguje mlade, najmlajše bralce, soglašata urednica in prevajalec.

ANDRAŽ GOMBAČ

---