“Človek potrebuje mater, zavetje, toplino, sprejetost”

Za številne Evropejce je današnji dan srečen predvsem zato, ker se začenjajo počitnice. Za katoliške in pravoslavne kristjane pa je veliki šmaren ali praznik Marijinega vnebovzetja eden večjih praznikov na koledarju in dan, ko se spominjajo tega, da je bila Božja mati z dušo in telesom vzeta v nebesa. O skrivnosti, ki je za laike in nepoznavalce krščanske mitologije precej nenavadna, celo bizarna, bodo danes razmišljali tudi verniki v primorskih cerkvah. Še posebej tistih, ki so posvečene Marijinemu vnebovzetju.

Na Primorskem je takih cerkva kar veliko. V koprski škofiji kar petnajst župnijskih. Med njimi je tudi “prva” cerkev v škofiji, koprska stolnica. Poleg te in še petih cerkva, ki jih na naslednjih straneh predstavljamo nekoliko podrobneje, pa še župnijske cerkve Bertoki, Dekani, Knežak, Jelšane, Slavina, Kojsko, Medana, Tolmin, Kobarid, Podmelc v Baški grapi in Spodnja Idrija ter več podružničnih cerkva.

Kot pojasnjuje škofijski tiskovni predstavnik in urednik Ognjišča Božo Rustja, je razlog predvsem v tem, da so pred tisoč in več leti Slovani, ki so živeli južno od Drave, krščanstvo prejemali od oglejskih misijonarjev. Oglej, ki je bil dolga stoletja stičišče verskega, kulturnega, umetniškega in političnega dogajanja, pa je s skrivnostjo v nebesa vzete Matere božje zelo zaznamovan. Znana bazilika, ki so jo začeli graditi v četrtem, v sedanji podobi pa postavili v 11. stoletju, je namreč posvečena Marijinemu vnebovzetju.

Najslovesnejše maše

Koprski škof Jurij Bizjak v včeraj ob 19. uri maševal v Strunjanu, danes ob 10. uri pa v božjepotni cerkvi v Logu pri Vipavi. Upokojeni koprski škof Metod Pirih je včeraj ob 20. uri na Sveti Gori daroval mašo ob 100. obletnici fatimskih prikazovanj. V Baziliki mašuje tudi danes ob 10. uri, zvečer ob 19. uri pa v koprski stolnici. Na Brezjah bo slovesno mašo danes ob 10. uri daroval slovenski metropolit Stanislav Zore. Na Ptujski Gori bo ob istem času maševal mariborski nadškof Alojz Cvikl, slovesno pa je bilo včeraj ob 20. uri, ko je bila po maši procesija z lučkami.

Imenovanje cerkve po tej skrivnosti je zato pogosto znak, da je bila cerkev postavljena v obdobju, ko je bilo krščanstvo na Slovenkem še zelo mlado, včasih na mestu prej obstoječega predkrščanskega svetišča.

Podobno velja za cerkve svetega Mihaela, nebesnega vojščaka, ki je premagal zlo, in svetega Jurija, ki je ubil zmaja. Ta dva lika so namreč misijonarji povezali z obstoječim duhovnim izročilom, pojasnjuje Rustja: “Zmotno je prepričanje, da so oznanjevalci Evangelija prihajali med Slovane in jih silili, naj vse staro zavržejo kot manjvredno. Večinoma so misijonarji imeli modrost, da so našli povezave med starim in novim.”

Najmlajša od verskih resnic

Marijino vnebovzetje v ljudski govorici imenujemo veliki šmaren, ponekod tudi velika maša, na Tolminskem rožn'ca, v Reziji šmarna miša. V pravoslavni tradiciji se pojavljata imeni “velika gospojina” in “Marijino zaspanje”.

Dan, ki velja za največji Marijin praznik, ima v cerkvi nenavadno zgodovino. Kljub temu, da ni nobenega neposrednega svetopisemskega vira, ki bi opisoval usodo Jezusove matere po njegovi smrti, vstajenju in vnebohodu, je vera v vnebovzetje zelo stara. Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati kmalu po koncilu v Efezu leta 431 in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta.

“Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico,” je predzadnji stavek Evangelija po Marku. V Evangeliju po Luku se je Jezus “vzdignil v nebo.” Evangelista Janez in Matej vnebohoda ne omenjata, opisan pa je v Apostolskih delih, ki napovedujejo, da se bo Jezus na Zemljo vrnil tako, kot je odšel z nje.

Kdaj se je med prvimi kristjani razširilo prepričanje, da je tudi Marija, kot njen sin, šla v nebo, ni povsem znano. A čeprav je versko resnico o Marijinem vnebovzetju papež Pij XII. razglasil šele leta 1950, in je tako vnebovzetje zadnja, najmlajša katoliška dogma, so bile korenine verovanja globoke in močne. Kot poudarja Rustja, “številne cerkve po vsem svetu, od mogočnih katedral do skromnih vaških in božjepotnih cerkvic, izpričujejo vero vrste rodov v Marijino vnebovzetje.”

Ženska, ki je rodila božjega sina, ne more končati kot običajni smrtnik, torej trdno verjamejo kristjani. V pravoslavni tradiciji živi prepričanje, da je Marija le zaspala, v katoliški dogmi pa vprašanje o Marijini smrti v teološkem smislu ostaja do določene mere oprto. V zasebni pobožnosti večine pa je odgovor najbrž povsem jasen: Marija se je dvignila v nebo živa, z odprtimi očmi in nasmehom na obrazu.

Mati vseh ljudi, a ne boginja

Veliki šmaren je vrhunec in na nek način simbol čaščenja Marije, ki je v krščanstvu zelo močno in razširjeno. “Po vsej Evropi pada število obiskovalcev maš, a raste obisk božjih poti. Zakaj ljudje v postmoderni dobi gredo na Sveto Goro, v Strunjan, na Brezje ali v Lurd? Ker človek potrebuje mater, zavetje, toplino, sprejetost. Marija pa je mati, ki ponuja objem,” razmišlja Rustja. Ker je resnica o tem, da vsak človek potrebuje mater, tako velika, da jo je potreboval celo božji sin, je povsem logično, da je mati Jezusa Kristusa postala mati vseh ljudi.

Je torej Marija s svojo vesoljno materinsko vlogo ženska plat Boga? Podobne interpretacije so pogosto nekoliko pretirane in ne upoštevajo pomenske mreže krščanskega izročila, opozarja Rustja.

Zmotno je, denimo, predpostavljati, da je krščanski bog moški. S teološkega stališča nima biološkega spola, ker je nad spoloma. Tudi njegov slovnični spol je deloma odvisen od jezika, opozarja Rustja: “Sveto trojico sestavljajo Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti duh. Ampak vedeti moramo, da je beseda 'duh' v Hebrejščini, jeziku Svetega pisma, ženskega spola. Naš škof v šali pogosto reče, da bi morali reči 'sveta sapa', prav zato, da bi skozi slovnico tudi v naš jezik priklicali to žensko dimenzijo Boga.”

Marija je, v nasprotju s svojim sinom Jezusom, ki je v celoti človek, a tudi v celoti bog, stoodstotno človeška.

Med nebom in zemljo

Letos praznujemo 25. obletnico posvetitve slovenskega naroda Mariji Pomagaj. “Sprejmi nas v svoje varstvo in nas izroči svojemu Sinu,” se glasi del posvetitvene molitve ter s tem izraža značilni pogled na Marijo kot priprošnjico, posrednico med zemljo in nebesi, človekovo zaveznico pri Bogu.

“Marija je zvezda naše zgodovine in upanje naše prihodnosti. Vsa naša dežela je povezana z Marijo. O Mariji in njenem čaščenju v našem narodu pričajo številne umetnine, raznovrstne upodobitve, pesmi, glasba in neštete molitve. Ob Mariji so se navdihovali in vzgajali naši verni predniki,” razmišlja upokojeni koprski škof Metod Pirih.

“Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam govori, da je ena izmed nas ljudi - Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti,” dodaja Rustja. Smo torej Slovenci še posebej nagnjeni k Marijinim pobožnostim tudi zato, ker v njej vidimo odmev Velike matere, starodavne boginje, stvariteljice narave in tiste, ki daje in obnavlja življenje? Ali v stiskah, strahu in bolezni le iščemo topel objem in razumevanje ženske, ki je delila vse naše šibkosti in slabosti, pa jo je Bog kljub temu dvignil k svojemu nebeškemu prestolu? Vprašanje bo najbrž ostalo retorično ...

Najpomembnejši človek je - ženska

“Pisatelj Alojz Rebula je postavil zanimivo tezo, da ima v krščanstvu največjo in najpomembnejšo vlogo med ljudmi ženska. Kar je v nasprotju s splošno sprejetim prepričanjem, da krščanstvo žensko potiska v ozadje,” pojasnjuje Rustja in dodaja, da je veliki šmaren tudi praznik dostojanstva in visoke poklicanosti vsake ženske.

Kritiki in skeptiki se ob takšnih izjavah kislo nasmehnejo. Rimsko katoliška cerkev je v svoji zgodovini zabeležila veliko dogajanj, miselnih tokov in ustaljenih navad, ki so bili do žensk sovražni in nasilni. In ženske še danes ne morejo zasedati najpomembnejših mest v cerkveni hierarhiji. A kar velja za ustanovo in širši družbeni kontekst, morda ne velja za religijo v njenem jedru in bistvu.

Nezaupljivost do žensk in do človeškega telesa, razmišlja Rustja, je v veliki meri posledica vpletanja elementov antične filozofije v zgodnjo religijo: “To, da je bila Marija vzeta v nebo z dušo in telesom, kaže na pomembnost telesa. Telo ženske, ki je rodila Božjega Sina, je bilo do te mere pomembno, da je bilo poveličano.”

Platonski dualizem, ki v svetu duha in duše vidi vse dobro, popolno, večno in resnično, v materialnem svetu telesa pa vse minljivo, slabo, grešno in zmotno, je v krščanstvo vstopil, ko se je vera iz Mediterana širila proti zahodu. Marija in njeno vnebovzetje do neke določene mere ohranjata zgodnji krščanski odnos do ženske in telesnosti. In morda napovedujeta prihodnji odnos? Najbrž še eno retorično vprašanje.

Prijateljica kmetov in pastirjev

To, da je Marija v nebo odšla s telesom, pomeni, da se lahko tudi vrača na Zemljo. Nikakršno naključje ni, da so skoraj vsa prikazovanja, tako tista, ki so cerkveno priznana, kot tista, ki niso, Marijina. Tudi ljudje s težavami v duševnem zdravju, ki imajo videnja religiozne narave, se v večini pogovarjajo prav Marijo.

V Strunjanu naj bi se Marija prikazala na predvečer svojega praznika. V noči med 14. in 15. avgustom 1512 sta jo pri vratih stare porušene cerkvice videla čuvaja vinogradov Giovanni Grandi in Pietro di Zagabria. Cerkev, ki so jo posvetili Marijinemu prikazovanju, je postala in ostala božja pot. Slovito morsko procesijo od Pirana do Strunjana bodo poslej prirejali vsakih deset let, je povedal strunjanski župnik Bojan Ravbar. Naslednja bo torej leta 2022. Kar pa ne pomeni, da v svojevrstni cerkvi nad solinami, sredi čudovite narave, ne bo slovesno. Danes bodo slovesne maše v slovenskem, italijanskem in hrvaškem jeziku, že včeraj pa so pripravili molitveno akademijo in procesijo z baklami do strunjanskega križa. “Peli bodo tudi značilne strunjanske pesmi. V tem času mednarodne politične negotovosti morda še najraje slišimo tisto italijansko, ki pravi 'la pace dona ai popoli', torej 'mir podari ljudem'. Čudovite so tudi pesmi, ki prosijo priprošnje za naše morje in soline, vinograde in oljčnike, za mornarje in ribiče. Te pesmi izražajo dušo ljudstva in vero stoletij,” pravi oče Bojan, ki je posebej vesel, da so v pripravah sodelovali domačini in stanovalci skupnosti Vrtnica, ki se borijo z odvisnostjo od alkohola. Ter da bo veliki šmaren dobrodelen, s srečelovom bodo namreč zbirali denar za najrevnejše: “Ko smo videli, da je na svetu 1,3 milijarde lačnih ljudi, da od lakote vsak dan umre 50.000 otrok, smo si rekli: naredimo nekaj, da vsaj kakšnega rešimo.”

Tudi to, da si Marija za sogovornika nikoli ne izbere kralja ali vojskovodje, niti duhovnika ali škofa, je eden od elementov, ki pričajo o povezanosti med Materjo Božjo in preprostim človekom, običajnim smrtnikom. 11. februarja 1858 se je pri Lurdu Marija prikazala Bernardki, ki je tam nabirala drva. Fatimska Marija si je pred natanko 100-imi leti za glasnike izbrala skupino mladih pastirjev. Na Sveti Gori se je Marija prikazala pastirici Urški Ferligoj. S tem se je začela zgodba, ki ni ustvarila le ene od treh najpomembnejših romarskih poti na Slovenskem, temveč simbol, s katerim so se Primorci doma in po vsem svetu identificirali, še posebej v težavah in preizkušnjah.

Krona iz zlata

To, da so se Marijino podobo s Svete Gore goriški verniki odločili kronati, ima veliko opraviti s skrivnostjo Marijinega vnebovzetja. Logična posledica njene navpične poti v nebo namreč je, da je bila ob božje prestolu okronana za kraljico. Kraljica nebeška je eno od pogostejših imen za Marijo in “kraljica v nebesa vzeta” je eden od vzklikov najbolj priljubljenih Marijinih litanijah.

Slika Svetogorske kraljice je nastala leta 1544 pod čopičem beneškega mojstra, samostanu in cerkvi jo je podaril oglejski patriarh. Z gore se je morala podoba umakniti leta 1786, ko je cerkveni reformator Jožef II ukinil božjo pot. Leta 1717 so jo v Gorici kronali in tik pred začetkom stoletja se je “begunka” smela vrniti v svojo cerkev. na pročelje so takrat napisali “Ego autem steti in Monte sicut prius (Stojim na Gori kakor prej)”.

A ni trajalo dolgo: med prvo vojno, ko so baziliko obletavale granate, so sliko odnesli v Ljubljano. Med drugo vojno pa v Gorico, od koder so jo ukradli in se je na goro vrnila šele leta 1951. Nič čudnega torej, da je bila podoba posebej pri srcu primorskih beguncem, izgnancem, izseljencem in drugim, ki so bili žrtve viharne zgodovine.

V spomin na 300. obletnico kronanja so na Sveti Gori letos številne slovesnosti. V Gorici, na osrednjem trgu Travniku bodo v spomin na kronanje postavili tablo. Jeseni se bodo na simpoziju srečali ugledi tuji in domači, cerkveni in laični raziskovalci. Marija, še posebej svetogorska, pa za Primorce ostaja sopotnica. Če ženska ali božanska, je pravzaprav povsem nepomembno.

VESNA HUMAR

---