Krn, primorski očak

Njegova višina ni skromna, saj meri 2244 metrov in je najvišji vrh Krnskega pogorja. Prepoznaven je po njegovi značilni trikotni obliki in zahodni steni. Njegovo travnato južno pobočje, ki ga imenujemo Plošča, se strmo dviga nad dolino Soče. To je veličasten Krn. V poletnem času je na njem polno cvetja in živine, ki se pase.

KRN > Do izhodišča na planini Kuhinja pridemo, če se iz Soške doline zapeljemo v smeri Kobarida, pri odcepu za vas Kamno zavijemo desno in se podamo še skozi Vrsno in vas Krn do lepo urejenega parkirišča nad vasjo. Tam so table, ki nakazujejo smer poti. Če imamo srečo in se vrh ne zavija v meglo, že vidimo Gomiščkovo zavetišče. Do njega je malo več kot tri ure hoda. Pogled nanj nam daje upanje, da je bližje, toda ko začnemo gristi pot, če le nismo malo bolje uhojeni, je potrebno prav toliko ali pa še kaj več. Pot sicer ni zahtevna. S planine Kuhinja se najprej rahlo dviga prek pašnikov na planino Slapnik, večkrat prečka planinsko cesto, ki vodi do staj na planini Zaslap, od tu naprej se dvigamo proti sedlu Kožljak, kjer se nam odpre pogled proti zahodu. Nato se začne pot ovinkasto vzpenjati. Do zavetišča je kar 45 ovinkov. Na Kožljaku se poti pridruži tudi steza, ki vodi iz Drežnice. Iz Drežnice je do vrha dobrih pet ur.

S planine Kuhinja lahko izberemo tudi pot, ki pelje na Krn preko Lužnega jezera. Ta pot je za dve uri daljša. Z malo sreče bomo videli kozoroge ali gamse, ki z vrha skal radovedno opazujejo naše premikanje. Tu se priključi pot, ki pripelje iz Zatolmina za Mrzlim vrhom, prek planine Pretovč in Sleme. Pot nadaljujemo na preval Prag in čez ali pod Batognico na Krnsko Škrbino. Tam je odcep za Krnska jezera in planino Kuhinja. Usmerimo se proti vrhu Krna, kjer je vzidan smerokaz. Vrh je zaradi višine zelo razgleden. Ob dobri vidljivost je možno videti celo Veliki Klek (Grossglockner) v Avstriji, pogled pa seže vse do morja.

Na vrhu si je treba vzeti čas za oddih in poglede, tako pozabimo na napore ob vzponu. Le deset minut potrebujemo za spust do zavetišča Planinskega društva Nova Gorica, kjer se lahko okrepčamo. Koča je odprta od junija do sredine septembra, nudi pa tudi nočitve. Pravi balzam za dušo je ostati na Krnu čez noč. Večerni pogledi na zahajajoče sonce in njegovo jutranje bujenje so posebno doživetje.

Bolj izurjeni planinci se na Krn lahko povzpnejo po plezalni Korenovi ali zahodni drežniški poti. Iz Drežnice do koče potrebujemo pet ur. Z jeklenicami varovana pot v zgornjem delu poteka po skalnem robu. Ko premagamo zadnjo lestev, zagledamo kočo. Iz Lepene pa se najprej v uri in pol dvignemo do Krnskega jezera, nato pa rabimo še dve uri in pol do Krna. Pot, ki pripelje iz Komne je daljša, saj je od slapa Savice do Komne dve uri in pol, do Krna pa še slabih pet ur. S planine Razor čez pobočje Tolminskega Migovca, planine Dobrenjščice, Prehodcev in Batognice pa je šest do sedem ur.

Na področju Krnskega pogorja so potekali srditi boji med prvo svetovno vojno. Veliko poti, imenovanih mulatjere so še iz časov vojne, ponekod hodimo mimo kavern in drugih pričevanj o vojnih časih.

Krn je točka slovenske planinske poti, zato imamo priložnost za žig.

Gora je obiska vredna z več vidikov, poleti in pozimi, a zna biti zelo nevarna, posebno v zimskih razmerah.

LIDIJA VONČINA

Prispevek je nastal v sodelovanju s Planinskim društvom Nova Gorica.

---