Pokopala sta jih “vzemi ali pusti” in tribuna

Slovenski nogomet pozna tudi precej žalostnih zgodb, ki so klubom s prevelikimi ambicijami prinesli dolga leta životarjenja ali celo izginotje. Tudi na Primorskem je vsak klub, ki je kdaj stopil v prvo ligo, neslavno končal, najpogosteje je moral začeti znova in z novo pravno osebo. Izjema je bila Gorica, ki je leta 2003 uspela NK potiho spremeniti v ND brez tekmovalnih prvoligaških posledic, enako je Koper leta 2001 iz NK prešel v FC. Letos je tudi FC Koper doživel usodo Dekanov, Izole, Tabora in Primorja.

Fotografija iz našega arhiva je s tekme med Izolo in Dekani leta 1993, v 
ospredju je v dresu Izole  Mladen Rudonja, brani pa žal že pokojni Janko 
Germek. Foto: Fpa/Arhiv Pn
Fotografija iz našega arhiva je s tekme med Izolo in Dekani leta 1993, v ospredju je v dresu Izole Mladen Rudonja, brani pa žal že pokojni Janko Germek. Foto: Fpa/Arhiv Pn

DEKANI, IZOLA > Primorski nogomet se bo v prihajajoči sezoni znašel na razpotju, ko Koper po ekshibicijah župana Borisa Popoviča počasi že postaja oddaljeni preteklik, predstavljala pa ga bo predvsem Gorica, če ne štejemo “ovih Indijancev” iz Ankarana, kakor se zna izraziti njihov trener Vlado Badžim, če mu je nekaj neznanka.

Izola

Če za izhodiščno točko vzamemo sezono 1991/92, ko je Slovenija prvič organizirala samostojno prvoligaško tekmovanje, so imeli primorski klubi pravzaprav izjemno priložnost, da postanejo nogometno središče nove države. Takrat je v “elitni konkurenci” nastopalo absurdnih 21 klubov, med katere je Olimpija vstopila kot jugoslovanski prvoligaš, Izola in Koper pa skupaj z Mariborom iz medrepubliške lige, ki je v nekdanji državi bila tretji rang tekmovanja. Zanesljiva udeleženca sta bila še Gorica in Jadran Dekani, zadnji hip pa se je po kvalifikacijah z Dravinjo na najvišjo raven prerinilo Primorje.

1.000.000

evrov vredna tribuna je pokopala izolskega prvoligaša.

Izola je bila že v zadnjih izdihljajih Jugoslavije podoben fenomen kakor v obdobju italijanske okupacije, saj je bila pod vodstvom Ivana Marjona celo relativno blizu napredovanju med drugoligaše, v samostojni slovenski nogomet pa je vstopila z izjemno generacijo, ki je imela idealno uravnoteženo razmerje domačih igralcev, prišlekov iz Istre in okolice ter tujcev s širšega območja. Lokalno jedro so namreč sestavljali Amir Ružnić, Davor Perkat, Miro Stampfer, Marjan Čendak in Danijel Gregorič, pravočasno so se jim pridružili Andrej Želko, Dejan Djuranovič, Peter Tosič, “Lale” Omanović, Iztok Kapun, Nedžad Okčić in drugi. Zgolj kot smetana na jagode pa so prišli še Suarez Kraja, Mirsad Bičakčić, Slaviša Mekić, Dragan Talajić in Slaven Čuček. Izolani so uvodno sezono zaključili na visokem tretjem mestu v DP, kar jim je prineslo krstni evropski nastop v pokalu Uefa ter srečanje z znamenito Benfico, kar je - paradoksalno - pripeljalo do poznejših (finančnih) težav in zdrsa v povprečje. Malce zlobno bi lahko rekli, da so se apetiti nerealno povečali, ko so prvič na tekmo odpotovali z letalom, odločilni žebelj v krsto pa je bila nesrečna gradnja vzhodne tribune, ki naj bi stala približno milijon nemških mark (danes bi to bilo več kot milijon evrov), čeprav so bolj trezni opozarjali, da se takšna investicija ne bo izplačala zgolj za eno srečanje. Kasnejše čudne zgodbe s fiktivnimi prestopi v Triestino tudi niso pripomogle k večjemu ugledu izolskega nogometa.

Zadnji izolski preblisk se je zgodil ob zaključku sezone 1994/95, ko so bile zaradi drastičnega zmanjšanja prve SNL s 16 na deset klubov odigrane dodatne kvalifikacije, ki so jih “ribiči” že odigrali s prazno blagajno ter zgolj ob pomoči nekaterih lokalnih entuziastov. Navzlic temu so na splošno presenečenje v italijanskem slogu izločili takrat zelo ambiciozno in bogato Ljubljano: po remiju brez golov na prvi tekmi doma je kljub burni noči - ali morda prav zaradi nje - Gino Velkovski za Bežigradom zadel za 1:1 ter nehote spravil klub v velike težave, kajti naslednjo sezono je sledil popoln potop, ko je Izola izgubila zadnjih 15 prvenstvenih tekem ob razliki v golih 2:71, vključno z neslavnih 0:11 proti Celju. Že jeseni ji je deset zadetkov zabila tudi Olimpija.

Jadran Dekani

Negativne rekorde je rušil tudi dekanski Jadran (0:12 z ljubljanskimi zmaji ob petih zadetkih že pokojnega Zorana Ubaviča), ki je v prvoligaški konkurenci odigral natanko sto tekem, pri čemer mu niti enkrat ni uspelo zmagati v gosteh. Po uvodni sezoni 1991/92 so se “pesjani” v najvišji rang vrnili dve leti kasneje in celo obstali med prvoligaši, podobno kot Izolani pa so tudi oni dobili prevelike oči. Istragas je bil sponzor s sloganom “vzemi toliko ali pusti”, seveda je bilo denarja odločno premalo. Jadranu so odločilne točke večinoma priigrali nogometaši, ki so zaradi krize na Bonifiki zapustili Koper ->Miloš Breznikar, Vlado Badžim, pokojni Janko Germek, Nevio Finkšt, Alen Šćulac in Damir Ban. Z izjemo domačina Šćulca so se veterani naslednje leto poslovili, posledica pa so bile zgolj tri osvojene točke ob katastrofalni razliki 12:113, kar pomeni v povprečju skoraj štiri prejete gole na tekmo. Ker so “celinci” Dekane navadno opisovali kot najbolj nogometno vas, od njih nihče ni pričakoval čudežev in nenazadnje za naselje s 1200 prebivalci tudi ni realno, da bi vzdrževalo prvoligaša, zato je bil njihov zdrs manj na očeh. Toda za istrski nogomet je imel negativne posledice, saj se je za nekaj let ustavil tradicionalni dotok mladih igralcev iz Jadrana, ki je v najboljših časih napajal tudi koprski mladinski pogon. Ob odličnih pogojih in vrnitvi med drugoligaše je sicer prihodnost spet svetlejša, vseeno pa zadnja leta pogrešamo kakšno znano ime iz preverjene valilnice talentov, kajti od Eneja Jeleniča praktično niso ustvarili prvoligaškega igralca.

BORIS PLANINC


Najbolj brano