Spoštovanje in priljubljenost

V minuli sezoni si je odbojkarski reprezentant Mitja Gasparini - pokalni prvak Južne Koreje kruh služil kar 8600 kilometrov oddaljen od rodne Izole. V daljni deželi bo preživel še tretjo sezono in obenem drugo zaporedno v dresu Koreian Air Jumbosov.

Mitja Gasparini (v belem)  je pred kratkim razkošno znanje 
dvakrat pokazal tudi Irancem. Foto: STA
Mitja Gasparini (v belem) je pred kratkim razkošno znanje dvakrat pokazal tudi Irancem. Foto: STA

INCHEON >Obrobje te trimilijonske južnokorejske metropole, ki je pred tremi leti gostila azijske igre, je bilo v zadnjih mesecih drugi dom za Izolana Mitjo Gasparinija, ki se te dni v Ljubljani z reprezentančnimi kolegi pripravlja na kvalifikacijski turnir za uvrstitev na svetovno prvenstvo.

Ob tej priložnosti je Mitja z nami delil tudi vtise iz nedavno končanega korejskega prvenstva: “Začetek sezone ni bil dober, po tem pa smo se do konca dvigali, osvojili pokal in šele po zelo trdem boju v petih tekmah na tri zmage morali priznati premoč mojim nekdanjim Hyundai Skywalkersom. Ne glede na to so bili v klubu veseli, za mano pa je odlična sezona, v kateri sem bil maksimalno angažiran in uspešen, pa čeprav je vse skupaj intenzivno trajalo kar pol leta. V tem času smo odigrali 45 tekem.”

Izolski napadalec Mitja Gasparini bo tudi letos eden nosilcev igre državne reprezentance, pred katero so kvalifikacije za SP, svetovna liga in EP. Pri 33 letih je še vedno odlično telesno pripravljen, z izkušnjami, eksplozivnostjo in višino (202 cm) pa je trd oreh za tekmece pri udarcih z vseh delov igrišča - od servisa naprej. V bogati karieri je zmagal v drugem najkakovostnejšem evropskem pokalu (Top teams z ACH Volleyem). Bil je polfinalist lige prvakov (s poljskim Jaztrzebskim) in francoski prvak (Paris Volley). V najmočnejši ligi na svetu, italijanski, je odlično igral za Verono, v Grčiji pa je blestel pri Iraklisu.

Mitja je delo v Južni Koreji končal v velikem slogu - z 31 točkami na zadnji tekmi. Njegovo delo je bilo v vseh pogledih primerno nagrajeno, poudarja: “Tam vlada izredno spoštovanje do ljudi, ki nekaj znajo. Vsi dogovori o pogojih življenja, dela in plačila povsem držijo. Pogodbo z istim klubom imam tudi za novo sezono. Tam so pogodbe praviloma dolgoročne. Odbojkarji smo takoj za igralci baseballa in nogometaši najbolj priljubljeni. Navijači nas kar prepoznavajo in ustavljajo.”

Poseben izziv za Evropejce v Južni Koreji je vsakdanje sporazumevanje, saj povsem drugačen jezik in pisava predstavljata veliko oviro. Primorcu in njegovi družini so pri tem pomagali izkušnje in dobra korejska organiziranost: “Bilo je podobno kot pred štirimi leti, ko sem prvič igral tam. Klub je zagotovil prevajalca, ki je bil v dnevnem času vedno dosegljiv in v pomoč. Prav nihče od soigralcev ali drugih ljudi, s katerimi sem se srečeval, namreč ni znal angleško toliko, da bi se lahko normalno pogovarjali. Zame na treningih ni bilo težav, saj sta trenerja znala angleško in italijansko, pa tudi korejskih odbojkarskih besed in vljudnostih fraz sem se naučil. Teže je bilo za ženo in obe hčerki, ker je bila komunikacija omejena na nujne stvari, sam pa sem bil čez dan vedno odsoten do 19. ure. Življenje je nekoliko olajšalo dejstvo, da so nam dodelili stanovanje v lepem predelu mesta z bogato ponudbo za prosti čas, do svetovljanskega Seula pa je bilo le 35 kilometrov,” je povedal Gasparini.

V prvi južnokorejski odbojkarski ligi igra sedem klubov, ki imajo lahko le po enega tujca. V prihodnji sezoni bodo tam igrali trije stari znanci in štirje novinci, ki so jih klubi izbrali med 23 kandidati iz 16 držav. Tujci bodo Mitja Gasparini, Nizozemec Thijs Ter Horst (Samsung Bluefangs, vsi že od lani), Madžar Krisztian Padar (Woori Card Hansa), Belgijec Bram Van Den Dries (Rush&Cash), Portugalec Alexandre Ferreira (KB Stars), Brazilec Felipe Airton Bandero (KEPCO Vixtrom) in Madžar Arpad Baroti (Sky Walkers, zadnji štirje so novinci).

Življenje odbojkarjev na tamkajšnjem izredno gosto naseljenem območju, kjer pot na delo vzame veliko časa, je drugačno kot v Evropi, je pojasnil Mitja: “Od jutra do večera smo se zadrževali v popolnoma opremljenem vadbenem centru, kjer je na voljo vse za trening, počitek, prehrano, zdravstveno oskrbo in po potrebi za nastanitev. Zato sem bil v času treningov in domačih tekem nekoliko manj z družino kot v Evropi. Po drugi strani pa je šlo veliko manj časa in energije za potovanja na gostovanja, saj so najdaljše vožnje trajale tri ure in to v posebnem ležalnem avtobusu, v azijskem pokalu pa nismo tekmovali.”

Urejeno družinsko življenje tako daleč in v tako drugačnem svetu od našega je velik zaklad. Najboljši primorski odbojkar je med našim pogovorom večkrat pohvalil izjemno delovno in prilagodljivo ženo, ki je v Koreji ob vodenju gospodinjstva in z dvema majhnima hčerama (mlajša še nima dveh let) poskrbela, da je starejša osnovnošolske obveznosti opravila na daljavo.

IGOR MUŠIČ


Najbolj brano