• Bojan Tokić je po posamičnem evropskem bronu letos 
Sloveniji pomagal še do ekipnega.
    Bojan Tokić je po posamičnem evropskem bronu letos Sloveniji pomagal še do ekipnega.
    Foto: Sta

Tokić: “Po bronu na EP bom igral do Tokia”

četrtek, 12. oktober 2017, 06:00

V hudi konkurenci septembrskih uspehov slovenskih reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih smo v športnem uredništvu PN za športnika meseca septembra izbrali namiznoteniškega igralca Bojana Tokića, ki je Slovenijo popeljal do evropskega moštvenega brona.

NOVA GORICA > September je bil za Slovence in tudi Primorce na mednarodnih prizoriščih skoraj neponovljivo uspešen, saj so odličja na evropskih in svetovnih prvenstvih osvajali tudi primorski člani izbranih vrst v košarki, odbojki, slalomu na divjih vodah, balinanju in namiznem tenisu. Za športnika septembra smo izbrali novogoriškega državnega reprezentanta v namiznem tenisu, 36-letnega olimpijca Bojana Tokića, ki je v strahoviti konkurenci s Kitajci okrepljenega evropskega prvenstva v namiznem tenisu nosil glavno breme na poti k osvojitvi bronastega odličja. Na vprašanja nam je odgovarjal iz pripravljalnega kampa svojega nemškega kluba Saarbrückna, kjer te dni pili formo pred nastopi v ligi prvakov.

> Kateri so bili odločilni dejavniki na poti do prvega slovenskega ekipnega moškega odličja na evropskem prvenstvu?

“Prvič vse ni bilo odvisno le od mene. Zelo moram pohvaliti mlade soigralce, predvsem Jana Žibrata in Darka Jorgiča, ki sta me s svojimi uspehi, potem ko prvenstva nisem dobro začel, dvignila. Žibrat nas je v skupinskem delu proti Slovakom z dobljenim dvobojem vrnil med žive, ko smo že zaostajali z 0:2. Svoje je nato dodal še Jorgić, ki je po tem izvrstno odigral svoje dvoboje na tekmi z Avstrijo in Švedsko, kjer je premagoval tekmece, ki so višje rangirani od njega. To je tudi meni dalo več zagona, da sem po tem dosegel po dve zmagi z Avstrijci in s Švedi in da sem vrhunsko odigral polfinale s kasnejšimi prvaki Nemci in prispeval še eno točko. Nemcem smo nudili najtrši odpor med vsemi reprezentancami. Nemški selektor mi je po tekmi povedal, da se nas je kar malo bal in smo bili zanje najbolj nevarna ekipa na turnirju.”

> Ali so vas kaj navdihovali zlati košarkarji?

“Težko bi rekel, da je to imelo neposreden vpliv, smo pa dogajanje, ki je vzporedno teklo na košarkarskem prvenstvu, z zanimanjem spremljali in se veselili. Vzdušje je bilo gotovo tudi zato zelo pozitivno in lepo je, da smo Slovenci v dveh zelo uglednih panogah sočasno segli tako visoko. Košarka je sicer bolj popularna pri nas, namizni tenis pa je vendarle v svetovnem pogledu precej bolj razširjen. Zato ima naš namiznoteniški ekipni bron veliko težo.”

> Kako ste proslavili uspeh?

“Za pravo proslavljanje še ni bilo časa. Šli smo na večerjo in po tem vsak svojim obveznostim naproti. Sam sem za nekaj dni odletel v New York, kjer sem združil počitek z obiski nekaterih klubov. Namizni tenis v ZDA začenja prodor in tam se odpira možnost, da bi ob koncu kariere imel kakšno občasno namiznoteniško šolo. V mojem klubu Saarbrücken so nas reprezentante sicer povabili na večerjo. Že dalj časa nas zelo spoštujejo, kar smo tudi tokrat upravičili - sam sem član bronaste Slovenije, soigralca Patrick Franziska in Thiago Apollonia pa sta z Nemčijo oziroma Portugalsko osvojila zlato in srebro. V torek bi moral biti na sprejemu pri ministrici za šolstvo in šport Maji Makovec Brenčič, vendar žal nisem mogel priti, ker v petek igram ligo prvakov proti ruskemu Jekaterinburgu. Tudi na sprejem pri namiznoteniški zvezi še čakamo. Glede na natrpane urnike, ki jih imamo, bo za to čas šele konec decembra, ko vedno obiščem domačo Novo Gorico in Vrtojbo ter tamkajšnje namiznoteniške igralce.”

> Žal je med vami in ostalimi mladimi reprezentanti velika razlika v letih. Ali boste zdržali še toliko časa, da jim boste lahko mirno predali štafetno palico?

“Napredek mlajših fantov mi je v veliko spodbudo, da nadaljujem z vrhunskim namiznim tenisom vsaj še tri leta, morda pa tudi pet. Izzivov je kar nekaj. Na klubskem področju preboj v zaključni del lige prvakov, v nemški ligi pa boj za finale. Z reprezentanco so to sredozemske igre prihodnje leto, evropske igre čez dve leti in po tem olimpijske igre v Tokiu, do katerih vsekakor nameravam vztrajati. Do tedaj bodo ostali fantje že tako napredovali, da se bom lahko mirno poslovil in se posvetil trenerskemu poklicu in delu z mladimi. Vsekakor se nameravam po končani poklicni karieri ustaliti na Goriškem in se truditi, da bi namizni tenis med otroki na našem območju še bolj razširili, občasno pa bom verjetno odhajal predajat svoje znanje tudi v tujino. ZDA se za zdaj kažejo kot obetaven, velik in še slabo pokrit trg, kjer bi lahko uspel s šolo pod svojim imenom.”

IGOR MUŠIČ


Povej naprej: