Mali Afganistan ob Soči

Ob Soči na robu sosednje Gorice v šotorih oziroma pod zasilnimi zavetišči, narejenimi iz desk, vej in najlona, že dva meseca živijo pribežniki, prosilci za azil. Gre za fante in može iz Afganistana. Soča jim predstavlja kopalnico in vir vode za pitje in kuhanje. Kljub pomanjkanju vsega, veliki vlagi in napadalnim tigrastim komarjem zaenkrat še gre, a ko bo pritisnil mraz ...

Odpri galerijo

GORICA > “Dobrodošel v džungli,” je pozdravil mlajši črnolas in temnopolt fant, prvi, ki sem ga zagledal, ko sem se po blatni poti skozi bujno zelenje prebil do začasnega prebivališča več kot petdesetih afganistanskih prosilcev za azil. Pred dvema mesecema so se naselili ob Soči pod goriškim sejmiščem, pred nekaj dnevi pa so njihovo zgodbo obelodanili mediji v sosednji Gorici.

Novinarski kolegi so skupaj z lokalnimi veljaki obiskali pribežališče ob Soči. Ti so takoj sklenili, da je treba tem ljudem pomagati, jih preseliti nekam drugam, jim priskrbeti trdno streho nad glavo...

Včeraj je bila “džungla” še vedno polna življenja. Glede na pritisk pribežnikov na Italijo prek morja in kopnega, upoštevajoč dejstvo, da so kapacitete za emigrante v bližnji Gradiški in Zagraju omejene oziroma polne, predvsem pa zato, ker je za vse odločitve v Italiji običajno potrebnega kar nekaj časa, se lahko zgodi, da bo taborišče ob Soči še kar nekaj časa živo.

Pol leta na poti, dva meseca ob Soči

“Tu živim že dva meseca. Za pot v Italijo pa sem potreboval šest mesecev. Iz Afganistana prek Irana, Turčije, Grčije, Bolgarije in Srbije. Razmere so, kakršne so. Vodo zajemamo v reki. Vsake toliko časa nam kakšen dober človek kaj prinese. Najbolj pogrešamo vodo, topla oblačila in kakšno odejo,” je povedal eden od prebivalcev džungle, ki se poimensko niso želeli izpostavljati, da ne bi imeli kakšnih težav.

Policisti jih pustijo sicer pri miru, pravijo, samo papir, da so zaprosili za azil, jim morajo sem pa tja pokazati. O tem, da bi med čakanjem na to, kaj jim bo prinesla usoda, obiskali bližnjo Slovenijo, jim ne pride niti na pamet.

“Ne, ne. Slovenija ne. Če pridemo tja, nas policija takoj ...” in s prekrižanimi rokami nakažejo uklenitev v lisice.

Tigrasti komarji medtem neusmiljeno pikajo, vlaga v zraku tik ob Soči je nevzdržna, zaradi obilnega dežja je povsod blato. Mladi možje pa kljub nezavidljivi situaciji, v kateri so se znašli, vedrih obrazov, a najbrž le zaradi obiska.

13.000 evrov za pot v “raj”

“Tu sem že šest dni. Za pot iz Afganistana sem plačal 13.000 evrov. Del tega denarja sem si izposodil in ga bom vračal, ko dobim delo,” je povedal mlad fant in dodal, da jih je večina prišla na tak način. Da jih večina prihaja iz okolice afganistanskega glavnega mesta Kabul, in da so se na pot podali predvsem zaradi nevarnosti, ki v njihovi državi še vedno vlada zaradi Talibanov, pravijo.

“Službo v Afganistanu dobiš. Na pot me je pognala želja po varnosti in boljšem življenju v miru,” je pristavil njegov kolega. Zaradi razmer, v katerih živijo ob Soči, ima marsikateri od njih tudi zdravstvene težave, predvsem prebavne motnje.

Čakajo na azil in sanjajo o delu

“Tukaj nas je trenutno 55. Nekateri prihajajo, drugi odhajajo. V mestu jih še kakšnih 50 spi v prostorih Karitas, nekaj pa po parkih, tako da nas je, samo Afganistancev, skupaj več kot sto,” je pojasnil eden od njih.

Vsi sanjajo o tem, da bo ugodeno njihovi prošnji za azil in bodo dobili delo. Kakršnokoli. Konec koncev so po mukotrpni in dragi poti iz Afganistana do Italije prispeli na cilj, tja, kamor so želeli.

Prav gotovo pa nihče od njih ni pričakoval, da bodo na cilju živeli v dotrajanih, s plastično folijo dodatno zaščitenih šotorih ali na skupinskem ležišču pod improvizirano streho. V blatu, vlagi, med grmovjem, prepuščeni na milost in nemilost tigrastih komarjev in drugih insektov, ko je vsako jutro bolj mrzlo. Tragično in pretresljivo. NACE NOVAK

---