• Naslovnica Primorskih novic je nastajala pozno v noč na 27. 
junij 1991. “Mikalo me je, da bi naslov obrnil, a morda bi bilo 
prehudo,” danes pravi tedanji novinar Miran Kljun.
    Naslovnica Primorskih novic je nastajala pozno v noč na 27. junij 1991. “Mikalo me je, da bi naslov obrnil, a morda bi bilo prehudo,” danes pravi tedanji novinar Miran Kljun.
    Foto: Leo Caharija
  • Komandirja postaje mejne milice Kozina Slavka Gerželja so 
med pogovori z vojaškim oficirjem obkrožili novinarji. Leta 
1991 jim ni bilo treba čakati na pojasnila piarovcev - ker jih ni 
bilo.
    Komandirja postaje mejne milice Kozina Slavka Gerželja so med pogovori z vojaškim oficirjem obkrožili novinarji. Leta 1991 jim ni bilo treba čakati na pojasnila piarovcev - ker jih ni bilo.
    Foto: Davorin Križmančič/Kroma

Informacije so bile skupna novinarska usoda, ne tržno blago

petek, 24. junij 2016, 20:55

Za novinarje je bila desetdnevna vojna več kot izziv. “To je bila tehnološka kamena doba,” pravi tedanji odgovorni urednik Primorskih novic Slobodan Valentinčič. “Informacije smo lahko pridobivali le s pomočjo klasične telefonije ali neposredno na terenu, kar pa zaradi številnih cestnih blokad sploh ni bilo enostavno,” se spominja tedanji vodja novogoriškega studia Radia Koper Edvard Pelicon. In prav informacije so bile skupna novinarska usoda, ne pa - kot danes - tržno blago, dodaja dopisnica TV Slovenija z Goriške Mojca Dumančič. V tistih - tako in drugače - vročih dneh je nastala tudi nacionalna tiskovna agencija STA, ki je pri posredovanju informacij v tujino odigrala izjemno vlogo.

Ob izhajanju dvakrat na teden, tehnoloških pogojih in zahtevah, ki jih je postavljala tiskarna, je bila aktualnost objavljenih informacij v Primorskih novicah bolj kot ne pobožna želja. Novinarji s(m)o bili odvisni od stacionarnih telefonov in neposrednih terenskih stikov z ljudmi. Tako novinar, ki je spremljal dogajanje v Ilirski Bistrici, ni vedel, kaj se dogaja v Divači ali Vipavi.

Vsem je bilo jasno, kaj morajo narediti

Le nekaj dni pred začetkom vojne je vodenje uredništva Primorskih novic prevzel Slobodan Valentinčič, ki je prišel iz druge medijske hiše in je šele spoznaval sodelavce. “Vsem je bilo jasno, kaj morajo narediti, ni bilo velikih sestankovanj. Sem pa zavestno puščal ob strani novinarke, ki so imele majhne otroke, da niso tekale po terenu. Edini pravi argument za ravnanje novinarjev je bila plebiscitarna volja ljudi v Sloveniji,” se spominja danes. “Na Primorskih novicah ni bilo obstrukcij in upiranja. Prvi dan je bil pravzaprav dan nič. Dopoldne so namreč samo menjavali table na mejnih prehodih.” Priznava, da je bila tedaj tehnološka kamena doba. “Če novinar ni prišel s terena in napisal, kar je zbral, ni bilo ničesar. Telefona takrat ni bilo na vsakem vogalu. Pa tudi če si dobil zvezo, je bil morda dopisnik prav v tistem trenutku na terenu in se ni mogel oglasiti.”

Na vprašanje, kako se je v izrednih razmerah znašel v novem kolektivu, prizna, da je šele kasneje slišal, da rabiš dosti časa, ko prideš v novo delovno okolje, da se “obrneš”. “Meni se je zgodilo, da sem po enem tednu spoznal kompletno ekipo: kaj kdo zmore, zna, hoče ... Kakšnega direktnega primera eskiviranja ni bilo, prevladala je osnovna novinarska radovednost. Kasneje nisem spreminjal mnenja o komerkoli. Trdim, da smo naredili tisto, kar je bilo treba, tako kot večina. Okvir je bil razmeroma širok, odprlo se je pravo okno, skozi katerega je Slovenija 'vzletela' v spremembe. Konec je bilo berlinskega zidu, Sovjetske zveze, sistem v Jugoslaviji se je podiral.”

Ob tem Valentinčič dodaja, da danes prevladujoči neoliberalizem v času tistih velikih sprememb ni mogel prodreti. “In ta t.i. uravnoteženost medijev - kakšni bi bili, če bi bili leta 1991 uravnoteženi? Bi tekli za vsakim generalom in iskali informacije? Danes pa imaš nacionalne programe brez komentarjev. Komentirajo samo t.i. neoliberalci, ki solijo pamet celemu narodu s privatizacijo, reformami ... In to ne glede na to, kateri so. Tu se pokaže šibka točka uravnoteženosti. Trdim, da mora medij zavzeti stališče in dati prostor tistim, ki imajo kaj povedati. Danes je problem medijev uravnoteženost. Prepiri o levih in desnih so irelevantni. Ideologija je le pesek v oči, v resnici pa vsi promovirajo neoliberalni program.”

Sicer pa je imela Slovenija po Valentinčičevem mnenju izredno srečo, da je imela mlado vodstvo, najmlajše od vseh tedanjih jugoslovanskih republik. Kompletno vodstvo, vključno s tedanjim notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem in obrambnem ministrom Janezom Janšo, je bilo operativno, zaradi relativne mladosti je na drugačen način percipiralo svet.

Valentinčiča pa kot urednika in enega od avtorjev knjige Dan prej, ki je leta 1994 izšla pri Primorskih novicah, čudi fenomen dneva prej, ki po 25 letih še ni priznan. Na dvodnevnem simpoziju, ki je bil pred leti namenjen prav temu vprašanju, z Janšo kot prvim slovenskim obrambnim ministrom in ostalimi akterji vojne za Slovenijo niso prišli skupaj. “Janša je dejal, da bi potem lahko za začetek vojne šteli dogodke v Pekrah, ki so se pripetili dober mesec prej. Vendar takrat država še ni bila samostojna. To je postala 25. junija 1991. Naslednji dan pa se je zgodilo, kar se je zgodilo.” Zanimivo je tudi, da se je Janša pred tremi leti udeležil slovesnosti v Vrhpolju, kjer so 26. junija 1991, tako kot v Brkinih, na Kozini, v Divači, Lokvi, Sežani ... postavljali barikade pred prodirajočimi tanki. Retorično vprašanje na naslovnici Primorskih novic, ali se bo s prihodom Janše na slovesnost kaj spremenil odnos do “dneva prej”, ima ob 25-letnici samostojnosti tudi odgovor. Uradna zgodovina dneva prej (še) ne priznava.

Bilo je veliko zmede

26. junija 1991 se v uredništvu Primorskih novic zjutraj nikomur ni sanjalo, v katero smer se bo razvil dan. Za večerne ure je bila v Ljubljani napovedana osrednja proslava, proslave s sajenjem lip so bile predvidene v večini primorskih središč, pa tudi manjših krajih. Vendar so s terena začele prihajati skrb vzbujajoče vesti, ki pa so iz koprskega studia Radia Koper - ta v dopoldanskih urah še ni oddajal in se je le vključeval v program Vala 202 - do poslušalcev prihajale po kapljah. Prve šokantne vesti o tankih, ki prodirajo proti meji z Italijo, so do Radia Koper in Primorskih novic prišle iz Ilirske Bistrice od dopisnika obeh medijev Toma Šajna.

“Javil sem se na radio, ko sem videl, da tanki gredo iz vojašnic. Nobenih uradnih informacij ni bilo, v Ilirski Bistrici ni bilo štaba TO in nisi se imel na koga obrniti. Šele naknadno so na hitro sklicali štab, ki je bil v mirovanju, vendar je bilo tudi takrat težko priti do informacij. Kasneje so sicer rekli, da odhod tankov ni bilo nobeno presenečenje. Ne vem, če je bilo tako, zame je bilo,” se spominja Šajn. “Tisti dan je bilo vse zelo zmedeno, na radio sem javljal, kaj se dogaja, vendar to ni bilo enostavno, ker so bile telefonske zveze slabe. Takrat seveda ni bilo nobenega piarovca, hodil si naokoli in zbiral informacije. Največjo vlogo je takrat odigral radio. Poslušali so ga tudi tisti, ki so bili vpoklicani v rezervo in so bili na položajih, saj drugih informacij niso imeli. Tako so slišali, kam gredo kolone tankov, kje so blokade in barikade. Poročanje za časopis pa je bilo komunikacijsko težko: rokopise si moral nesti na avtobus ali na pošto, filme oziroma negative tudi. Kakšno malenkost se je dalo narekovati po telefonu. Telefaksa takrat v bistriški pisarni še nisem imel. Vse skupaj sem doživljal kot veliko zmedo, kot nekaj nepredvidljivega, zvečer pa je bila na hribu nad Ilirsko Bistrico veselica. TO je imela prvi dan prepoved, da bi ukrepala. Je pa res, da so večja podjetja, verjetno v dogovoru z odgovornimi, sama postavljala blokade. Transport je takrat izgubil kar nekaj kamionov.”

Šajn ob tem dodaja, da so bile v Ilirski Bistrice velike tankovske enote JA. “Seveda nas niso klicali, da bi nas informirali. V takšni situaciji ne moreš biti stoodstotno objektiven. Ljudje so sicer obveščali in sporočali, kaj se dogaja, a če si čakal pri telefonu, nisi mogel na teren ... Spominjam se mladih vojakov, ki niti sami niso vedeli, kaj se dogaja. Sicer pa imam vtis, da je ta agresija - čeprav je bila sugestija z radia, naj te besede ne uporabljamo - zelo zbližala ljudi, tudi mlade in tedanje miličnike, do katerih prej niso imeli kakšnega posebnega odnosa. Bil je pač nov moment, ki ga prej ni bilo. Dodati pa moram, da politika takšne obletnice preveč izkorišča.”

Od menjavanja tabel do vojnega poročevalstva

Spremljanje zamenjave tabel na mejnih prehodih se je 26. junija 1991 za novinarje primorskih medijev spremenilo v skoraj vojno poročevalstvo, s terena so se vračali osupli in polni vtisov. Med njimi je bila tudi novinarka Primorskih novic Jasna Arko, ki se je zjutraj s fotografom Danielom Novakovičem (sicer honorarnim sodelavcem, ki je v tistih dneh nadomestil Zdravka Primožiča, vpoklicanega v TO), odpravila na mejni prehod Lazaret na zamenjavo tabel. Miličniki so ji naročili, naj vozi za njimi. Na Lazaretu je šlo vse brez težav, sneli so tablo in namestili novo. “Enaka naloga jih je čakala še na mejnem prehodu Krvavi Potok in s fotografom tega nisva hotela zamuditi. Ko danes 'vrtim film' nazaj, ugotavljam, da so se miličniki zavedali, da zna biti tam težavneje in so naju spraševali, ali res greva še tja, midva pa sva bila trdno odločena, da vsekakor. Tudi na tej poti je bilo službeno vozilo Primorskih novic zadnje v koloni. Ko smo na Krvavem Potoku parkirali vozila in sva policistom sledila do mejne table, sva opazila vojake na položajih - s puškami so ležali postrojeni drug ob drugem, oboroženi miličniki pa so se prav tako postrojili v linijo. S fotografom sva se znašla med enimi in drugimi ...”

Jasna Arko se spominja, da se je začelo zapletati. “Vodja miličnikov je zahteval, da miličniki snamejo tablo SFR Jugoslavija, vodja vojakov pa, naj stara tabla ostane. Pogajanj ni in ni bilo konec, ves čas sta se pogovarjala še po telefonski zvezi s svojimi nadrejenimi. Eden od miličnikov mi je polglasno pojasnil, da sta sicer zasebno dobra prijatelja. Zato tudi ni prišlo do incidenta. S fotografom sva nekaj ur stala na razbeljenem soncu in čakala, kaj se bo zgodilo. Postajalo je vse bolj razgreto, pa ne le zaradi sonca ... Vodja miličnikov nama je večkrat namignil, naj se vrneva. Pa sva kar vztrajala. Ko so naju miličniki opozorili, da je glavna cesta blizu Divače proti Istri že blokirana s tanki, sva se odločila, da se vrneva v Koper. Eden od miličnikov nama je zabičal, naj voziva po stranskih poteh, kar sva tudi storila. Vozila sem po neznanih kolovozih, med njivami, deloma po gozdu, še danes ne vem natančno, kako sva se prebila do Kopra. Daniel je vmes zavil posnete filme in jih v avtu skril. Za vsak primer ... Ko sva se vrnila v uredništvo, si je odgovorni urednik Slobodan Valentinčič oddahnil, saj nihče ni vedel, kaj je z nama. Sonce naju je krepko ožgalo. Takoj sem začela pisati reportažo, Daniel pa je razvil filme, da smo imeli aktualno poročilo in fotografije v spremenjeni številki Primorskih novic.”

Vojno so dobili ljudje

Bila je sreda. Petkove Primorske novice bi morale biti v popoldanskih urah že skoraj dokončane, a stvari so se začele postavljati na glavo. Na novo so nastale štiri strani: prva, zadnja in dve notranji, na ostalih straneh pa so bile “civilne” teme. Večino materiala je že v večernih urah odpeljal v Ljubljano novinar Bojan Gluhak, saj nihče ni vedel, ali bodo ceste naslednje jutro sploh prevozne. Luči v pisarnah Primorskih novic so gorele do poznih nočnih (oziroma zgodnjih jutranjih) ur in v naslednjih dneh ni bilo nič drugače.

Naslednje jutro sta se že navsezgodaj odpravila v Ljubljano s preostankom materiala novinar Miran Kljun in tehnični urednik Marko Vitez. Še ponoči je Kljun oblikoval naslov za naslovnico “Slovenija praznovala, Primorska okupirana”. “Mikalo me je, da bi ga celo obrnil, a morda bi bilo prehudo,” pravi danes. O dnevu prej pa meni, da je bila reakcija novinarjev državljanska, ob zgroženosti nad neodzivnostjo osrednjih obrambnih struktur. “Zdelo se je, da jim v Ljubljani ni veliko mar za to, kar se dogaja, ali da ne vedo.”

Kot najbolj učinkovito sredstvo obveščanja Kljun ocenjuje Radio Koper. Po prvem dnevu in uspešno natiskani številki Primorskih novic je tudi njega čakal teren. “To ni bila doba facebooka, twitterja ... Ostalo ti je kroženje po terenu in po točkah, kjer se je pričakovalo, da se bo kaj zgodilo. Dogajanje na istrskem območju se je skoncentriralo na Škofije. A tudi dogajanju na Škofijah in trem mrtvim ter ranjenim pod Moretini bi se lahko izognili, če bi bili ukazi iz Ljubljane v prvih dneh bolj jasni in učinkoviti.” Na istrskem območju ni bilo velikih vojaških enot s težko oborožitvijo, ki bi lahko pomenila veliko nevarnost. Vendar, kot se spominja Kljun: “Komandne linije niso delovale, bilo je ogromno zmede, zadeve so bile prepuščene posameznim poveljujočim, ki so delovali tako, da bi preprečili nepotrebno prelivanje krvi. Janša je sicer kasneje očital, da se je na Primorskem premalo streljalo. Hvala bogu so bili na poveljniških mestih razsodni ljudje, vključno s politiki, ki so odigrali svojo vlogo pri relativno mirnem razpletu. Tedanji koprski župan Aurelio Juri je s svojo pogajalsko vlogo ogromno prispeval k temu, da na tem območju ni bilo več mrtvih in ranjenih.”

Pri vlogi medijev med vojno pa Kljun omenja obvezne tiskovne konference, ki jih je vodil tedanji minister za informiranje Jelko Kacin. “Zanimivo je, da se med osamosvojitelji, tudi samozvanimi, njegovo ime ne omenja. Ljudje pa med najpomembnejše osamosvojitelje štejejo prav Kacina. Vojne ni dobila teritorialna obramba, dobili so jo ljudje, na njihovo obnašanje pa je najbolj vplival prav Kacin. Medijsko pa je bil Kacin načelnik generalštaba slovenskih novinarjev. Zato njegovo neprerivanje v prve vrste slovenskih osamosvojiteljev še bolj cenim.”

Na terenu so bile novinarjem v neprecenljivo pomoč informacije domačinov, ki so živeli v bližini kritičnih točk, se spominja Kljun. “Mediji smo profesionalno opravili svoje delo, primerno trenutku, ki pa je res zahteval od nas, da za trenutek pozabimo na zlato pravilo o preverjanju informacij. Časi so bili dinamični, vse je bilo usmerjeno v to, da obveščamo ljudi o dogajanju in utrdimo njihovo zavest, da je tisto, za kar smo se z osamosvojitvijo odločili, pametna odločitev. Prepričan sem, da si redko kateri novinar lasti kakšne zasluge. Čeprav so bile - v kombinaciji z drugimi elementi - za ljudski odpor velike. Pa smo samo pošteno opravljali svoje delo.”

Večnost od petka do torka

Od petka do torka, ko naj bi predvidoma izšla naslednja številka Primorskih novic, je bila - glede na dogajanje - cela večnost. V tistem je padla edina odločitev, ki je bila v tekmi s časom in dogodki sploh možna: posebna izdaja Primorskih novic je nastala v koprskem uredništvu, natisnili pa so jo v tiskarni v Kopru. Primorske novice so tedaj premogle le nekaj med seboj nepovezanih računalnikov, ki so služili bolj kot pisalni stroji.

Priprava posebne številke, ki je izšla v nedeljo, 30. junija 1991, se je zavlekla pozno v noč. Štiri strani so nastajale ob tekanju z disketami od pisarn do tehničnih urednikov, kar se je ponovilo ob vsaki novi ali spremenjeni informaciji. Posebno številko sta sestavila skupaj tehnična urednika Štefan Miklavčič in Marko Vitez. “Sestavila in osvetlila sva - prvič v zgodovini - cel časopis. En računalnik je bil za konverzijo, drugi za osvetljevanje. Naslove je bilo treba postavljati posebej, nadnaslove tudi. Prostor za fotografije smo lepili z voskom. V tiskarni so potem dodali fotografije, naslednje jutro pa smo zaposleni sami raznašali časopis po primorskih krajih. Priznati moram, da smo kar garali. Med vojno so tri številke Primorskih novic izšle v Ljubljani in ena v Kopru. Prav ta številka je terjala kar nekaj koordinacije s tiskarno.”

“Press center” v radijskem studiu

Edvard Pelicon, tedanji vodja novogoriškega studia Radia Koper, poudarja, je treba začeti s tedanjimi tehničnimi pogoji. “Ne gre pozabiti, da leta 1991 še ni bilo mobitelov, ni bilo interneta in družabnih omrežji, ni bilo 'copy paste' novinarske tehnologije. Informacije smo lahko pridobivali le s pomočjo klasične telefonije ali neposredno na terenu, kar pa zaradi številnih cestnih blokad sploh ni bilo tako enostavno. Novinarji studia v Novi Gorici smo se v program Radia Koper lahko javljali po telefonu ali pa neposredno iz studia po sistemu radijskih zvez (prek oddajnikov na Skalnici in Nanosu). Čeprav je bil eden od dveh tehnikov (Marjan Hiti) vpoklican v TO, prav tako novinar Tomaž Dimic, smo uspevali sprotno poročati o vseh pomembnih dogodkih na severnem Primorskem. Prav Tomaževa pohvala, ki je deloval v centru zvez TO, da je v bistvu šele prek radijskih valov spoznal pravo razsežnost vojne in si lahko ustvaril realno sliko vojnih dni, in da smo bili z informacijami praviloma celo hitrejši kot oni, pomeni veliko priznanje našemu delu. Je pa res, kar me še danes preseneča, da je telefonija ves čas nemoteno delovala, prav tako ni bilo izpadov elektrike, le oddajnik na Nanosu jo je skupil ob raketiranju vojaških letal, vendar so tehniki tudi te težave zmogli premostiti.”

Zanimivo je, da je radijski studio zaradi “višje sile” postal kar nekakšno novinarsko središče. “Že prvi dan vojne se je v studiu v Novi Gorici pojavil Stanislav Bačar, visoko v hierarhiji odpora, in nas razglasil za 'press center', kjer naj bomo na razpolago tujim novinarjem, saj imamo lepe prostore, telefone, fakse itd. Prav veliko prometa nismo imeli, šele po 'Rožni dolini' sta se oglasila dva tuja svobodnjaka, napojili smo ju z informacijami in hrano, eden, ki je menda pisal za Reuters, je celo prespal kar na tleh. Je pa Bačar zadel z imenom - dejansko je postal naš studio zbirališče novinarjev, fotografov, snemalcev, kjer so se izmenjevale informacije, predvsem pa so v studio klicali občani od vsepovsod in nas opozarjali na vse premike sovražne vojske, dogodke itd. Za prvi oborožen spopad na severnem Primorskem, v Črničah, smo tako zvedeli od občana, ki pa je strele samo slišal, zato smo po telefonskem imeniku prišli do tistega, ki je s hiše videl na cesto in nam lahko opisal, kaj se dogaja.”

Ni bilo vedno vse tako, kot so pozneje ponujali v uradnih informacijah, pravi Pelicon, sicer pa prav spopad v Črničah še danes nosi nekakšen pridih skrivnosti. “Podobna je zgodba z razstrelitvijo skladišča orožja v Črnem Vrhu, ko nas je tudi poklical občan, ki pa je bil od dogodka preveč oddaljen, vendar smo uspeli priklicati bližnje stanovalce in lahko poročali o velikosti kraterja in posledicah na okoliških stavbah.”

Med vsemi dogajanji pa je, kot poudarja Pelicon, zagotovo nepozabno poročanje o spopadu v Rožni dolini. “Potem ko sem bil čez dan trikrat ali štirikrat na mejnem prehodu in celo izmenjal par besed z 'zloglasnim' Edvardom Kovačićem iz vipavske vojašnice, ki je poveljeval tankovski koloni, pa me je zvečer dobesedno posrkalo v samo srž dogodka. Novinarji smo se za boljši razgled namestili na teraso tedanjega Primexa in z nekaj metrov spremljali šov Draga Kosmača, ki je nekako napovedoval dramatično nadaljevanje. Morda sem samo tako čutil, morda pa je res začelo tudi pihati hladneje in kot da so oblaki poskrbeli za gostejšo barvno lestvico ozračja. Namignili so nam, naj se s terase umaknemo. Pa naju je s kolegom Marjanom Drobežem v svojo hišo povabil znani goriški oštir Slavko Šuligoj. Terna! Razgled z višjega položaja je bil še boljši, saj smo lahko zelo razločno videli tudi teritorialce, ki so ležali po bližnjih vrtovih. In je počilo. Z Drobežem sva si izmenjevala telefon, skoraj izruvala žice in kable, ko sva jih vlekla do vrat terase, da bi lahko vse ob poročanju bolje videla, medtem ko je Slavko s kamero dogajanje snemal. Neverjeten občutek, še mnogokrat sem ga podoživljal, ko sem kasneje prenašal nogometne tekme s strehe ajdovskega stadiona ... Pa takrat ni bilo nikjer žoge in naboji niso bili slepi - in ko je krogla zadela vojaka (le kdo ga je postavil pred in ne za zaklon?), ni bilo v tem nič filmsko teatralnega, zgolj kruta smrt. Zvečer smo misli lažje strnili v poročila, saj je v studio prinesel profi posnetke snemalec Rajko Bizjak, ki je snemal z italijanske strani.”

Pa ga je bilo kdaj strah? “Bilo! Ko sem na cesti od Tolmina do Kobarida proti osvobojenemu prehodu Robič vozil slalom med minami, ali na opusteli cesti od Črnega vrha proti Colu, kjer naj bi se skrivali pobegli vojaki JA, pa sta pred avto skočili dve maskirani osebi - na srečo teritorialca, pa še znanca povrhu. Pa ko so se vojaki pripravljali, da razstrelijo tovornjak - blokado deset metrov od naše hiše in sem 'evakuiral' družino, sam pa skozi podstrešno okno posnel nekaj kadrov. Še najbolj pa, ko sem se neke noči vračal domov, pa je tik ob meni strel prebil kovinski sod in sem pod bližnjim avtomobilom negibno preležal še pol ure, naslednjega dne pa izvedel, da je enemu od naših 'ušel' strel!”

In dodaja: “Kakorkoli, bilo bi preveč baročno, če bi še enkrat ponovil, kako smo tedaj vsi skupaj višje cilje brez vsakega pomisleka postavili pred lastne interese.”

Adrenalinska budnica

“Najprej - kdaj, na kakšen način in po kakšnih kanalih sem se zavedla, da je mir tako krhek kot najtanjši porcelan,” se tistih dni spominja Mojca Dumančič, dopisnica TV Slovenija z Goriškega. “Da s(m)o naenkrat postali sloni v vojaški trgovini s porcelanom? Po večerni slovesnosti, vseslovenskem slavju in intimnem modrovanju z družino in prijatelji o zgodovinski prelomnici (oziroma priložnosti) še tja dolgo v noč, je okoli dveh zjutraj zazvonil hišni telefon. Mobilne telefonije takrat še nismo poznali ... Slušalko je dvignil mož Tomo ... Zaprepaden me je zbudil: 'Mojca, tanki se valijo proti Vipavski dolini. Jure Pengov sporoča ...'. Srhljiva adrenalinska budnica v prvih urah nove države ... Hiter dogovor z urednikom Pengovom - kje, kdo, kaj ... Pokličem snemalca Antona Venclja, in - akcija ... S strupeno zeleno službeno 'katrco' oddrviva proti Ajdovščini, Vipavi ... Informacij nisva imela nikakršnih. Le pri prestrašenih domačinih v vaseh na obronkih zgornje Vipavske sva trkala in spraševala - če, kje in kdaj so videli, slišali hrumenje tankovskih gosenic. Še dobro, da je Vencelj poznal vse obrobne poti, kjer sva postavljala 'snemalne' zasede za konvoj ... Ki se je vse bolj bližal naši dolini ...”

Po prvih posnetkih od daleč je, pravi Mojca Dumančič, sledilo - železno soočenje. “Tanki pred Vrhpoljem, barikade, prvi zajeti talci - domačini ... In železje lomasti še kar naprej. Krč v želodcu, grenkoba v ustih ob spoznanju, da je mir preteklost. Miselni krč - v eni sami težnji, kako informacijo čim prej prenesti v centralo, na RTV. Edina 'veza' je bil takrat avtobus, s katerim smo z Goriške in Vipavske pošiljali kasete RTV kurirju v Ljubljano. In v tem krču smo del(ov)ali vse tiste dni. Stacionarni telefon za javljanje v izredna poročila, ki so se vrstila vsako uro na TV ... Ko avtobusi niso vozili (zaradi barikad so bile redne proge večinoma ukinjene), sta snemalec Vencelj in takrat naš sodelavec, asistent snemalca Jure Škrlep - sama vozila kasete s posnetki v Ljubljano. Čez gmajne ... Ne po cestah ... Iz Dornberka ... Iz Črnič ... Iz Rožne doline ... S Sabotina ... Iz Vrtojbe ...”

Novinarski štab so imeli na novogoriškem sedežu radia Koper, v podzemnem snemalnem studiu. “Z radijci smo delali z roko v roki. Informacije niso bile tržno blago (tako kot danes), bile so skupna novinarska usoda. Vse več je bilo tudi klicev novinarskih kolegov iz tujine. Javljali smo se v živo v eter svetovnim TV in radijskim postajam. Bili smo na globalni 'novinarski fronti'. Vedela (in predvsem zaupala) sem, da sta mož in takrat triletni sin - varna. Zato sem se v tistih dneh posvetila le novinarskemu klicu. Brez sekunde razmišljanja o strahu, tesnobi ... Dokler ni začela kositi smrt tudi na našem koncu. Črniče. Rožna dolina. Jedka grenkoba se je takrat zajedla v novinarske duše nas vseh, ki smo bili priča vsem tem dogodkom. Toda objektivno smo jih prenesli v medijsko uho. Na to sem ponosna! Na vse ostalo pa ...”

SILVA KRIŽMAN


Povej naprej: